Danes je napovedan vetrovno miren in lep dan brez neviht. Torej bo super za letenje. Čeprav sem že zjutraj nervozen, nočem prezgodaj začeti gnjaviti, saj je konec koncev delovni dan in sem le jaz na bolniški. Okoli 11h ne zdržim več in pokličem Erza, ki ni dosegljiv… Mega se javi – s poti proti Ambrožu, kamor se premika jata! Brez komentarja… Damjan se javi malo kasneje in je sigurno za Krvavec, vendar ne more pred 14h, Mateja skoraj sigurno ne bo mogla.

Pa se malo po 12h odpravim kar sam. Pod Ambrotom nobenega, samo prazni avti, visoko gori proti med Krvavcem in Potoško pa vidim padalce – najbrž jata. Odpeljem se do hotela, kjer piha idealno (JZ 2/5 po merilcu), pa se odločim da grem kar na vrh. Pokliče Damjan, da odhaja iz Lju in da bo šel kar gor na Ambrota. Na vrhu piha spet idealno gor 1,5/4,5 od antene, le občasno malo potegne vzhodnik z leve.

Postavim in potegnem. Naslednji trenutek sem že v zraku in v začetku lepo kaže. Do antene celo malo dvigne in zavrtim, vendar me po dveh obratih začne splakovati in občutek imam, da me bo splaknilo kar do tal še preden bom mimo hotela. No, tam se splakovanje le malo umiri in se odpeljem desno v smeri Štefanje, v upanju, da bo proti Možjanci kaj dvigovalo. Malo rukanja in tresenja, ne sicer grozno, vendar imam ves čas občutek, kot da bi padalo hotelo kar nekam po svoje. Občasno malo dvigne (vario se oglaša v zadnjih vzdihljajih in vsake toliko časa ugasne), vendar generalno tonem tako pospešeno, da se mi zdi, da bo še do pristanka težka. Ko že razmišljam, da bom moral pristati na Štefanji gori, le dobim spet malo dviganja, tako da pridem po dolini čez Grad in se privlečem do pristanka.

Ko pospravljam, pride Uki, ki se mu pridružim na poti gor (pa še Guido) na Zgornjo poseko, ne da bi bil čisto odločen, ali še enkrat odletim, ali pa samo odpeljem Damjanov avto dol.