Končno sobota in dan, ko se pa mora nekaj zgoditi. Cel dan imamo na voljo in ni hudič, da ne bi nekje našli kotička, kjer se bo dalo odleteti kljub že več dni enakemu, SV močno pihajočemu trendu vetra. Erzo je že včeraj zvečer sporočil, da je primarni cilj Bela peč in da imamo v podporo lokalne vodiče/padalce (Miha Kavčič & Co.), ki poznajo razmere (in nam dajejo več upanja za uresničitev cilja).

Zjutraj je panika, kor poznavalci sporočijo, da je treba čim prej na start. Jaz paniko raztegnem na Manco in Matejo in malo čez 9h se vsi pretovorijo na britofu Šmartno v LCja. Naprej proti Kranju, kjer se že začnemo zgubljati. Končno mimo Besnic najdemo dolino Nemiljščice in se prikopljemo do Podblice, kjer že čaka druga ekipa (Miha, Hafner in Edo Govekar). Strma pobočja in globoke grape, ki se hitro spuščajo pod nas, ko se vzpenjamo po strmih vijugah proti Dražgošam, niso prevelika spodbuda. Ker pot z Matejo že poznava, smo na izhodišču že pred poznavalci-lokalci. Naložimo si robo in se spustimo po frišnem kolovozu na rob do lepega novega starta.

Veter nabija (sicer v pravo smer) v sunkih in le občasno obrne bolj proti S, od koder je glavna tendenca visoko zgoraj. Naslednje štiri ure je eno samo nakladanje in modrovanje in lovske zgodbe in čakanje na boljšo prihodnost. Občasno kdo malo izgubi potrpljenje in bi že šel (bolj malo v zrak in raje v smeri gostilne proti domu …), ampak v resnici generalna usmeritev tele naše osmerke na startu deluje bolj zaviralno, kot spodbudno. Kar je v danih vremenskih pogojih morda celo bolj zdravo, kot bi bil nasproten trend. Meni se sam start v takem vetru ne zdi tako strašen, kot so mi grozljivi (redki) pristanki globoko spodaj v (verjetnem pralnem stroju turbulentnih in rotirajočih zračnih mas) ozkih dolinah in na strmih travnikih. Vmes iščemo plan B – Stari vrh, Slajka, Križna gora ? In tam nekje daleč plan C – Sv.Primož pri Velikih Laščah (Manca, Zoran).

Končno popusti Mega in začne postavljati in že skoraj potegne, ko spet završi po navideznem umirjanju. Za piko na i še črne gmote nad nami odklopijo sonce in to je znak, da se dokončno vdamo. Pospravimo in gor v avte in po vijugah dol proti Škofji Loki. Vmes še na ogled Sv.Tomaža (kjer se pokaže vsa moč današnjega SV. In gor na Križno goro, kjer tudi Erzo spozna novo varianto starta. Junaka, ki bi postavil padalo, pa seveda tudi tu ni. Predamo se dokončno in se v Škofji pri Albancu podkrepimo z junk foodom, kar nam da nove energije. Z Manco vztrajno ponavljava ime Sv.Primož in Mega je za, vda se tudi Erzo. Matejo odložimo na poti skozi LJ (ima svoje obveznosti in odstopi od naše odisejade) in pravac Velike Lašče.  Spodaj počakata Mega in Manca z drugim avtom in hop na vrh do Primoža in Felicijana.

Na startu piha malo manj kot včeraj meni, ampak še vedno za spoznanje preveč. Ampak ta agonija neletenja se mora končati in Mega postavi in v močnem in sunkovitem odleti, se malo pogunca po zraku in kmalu pristane. Postavim še jaz in kaže, da se vseeno malo umirja. Erzo je tik za mano. Prvi poteg mi zavrti padalo in medtem, ko mi ga Manca pomaga postaviti v drugo (hvala Manca 🙂 ), Erzo odleti. Odletim še jaz in se po 15 minutah potešen spustim na travnik spodaj.

Odleti še Manca in jo kar samo dviguje, Erzo pa kot ata-orel počasi kroži sem in tja in nadzoruje situacijo nad grebenom. Pristane Manca, midva z Megom pa gor po LCja. Spodaj pobereva še Manco in na poti proti glavni cesti še Erza (ki je seveda spet maksimalno nategnil špuro in km 🙂 ).

Še zaključek pri Trubarjevi domačiji, da proslavimo konec prisilnega tedna neletenja.