Danes imam v MB zvečer obletnico mature in že včeraj sem  navijal, da gremo letet na Štajersko.  Variante Golte, Pohorje,.. na koncu ostane v igri Konjiška gora. In res je veter ugoden (Manca preverila) in midva sva za, Mega pa tudi. Seveda se tudi Erzo ne more upreti, saj je za vse nas to novnov start. Na poti gor Erzo presede k meni in pove, da je danes na Konjiški neko tekmovanje. Pred Frankolovim kontaktira lokalce in prevoz gor s kombijem je organiziran. Erzo se prijavi na tekmo, mi ostali trije pa samo za prevoz :-).

Ko pridemo na (lepo urejen) start, je večina znanih obrazov (Kavčič, Toplak,…). Veter že lepo piha in po slabi uri modrovanja (Mega vmes ponovno reparira padalo, ker so se mu štrikci malo razvozlali), odletijo “predtekmovalci”, med katerimo je tudi Mega, malo za njim pa še jaz. Manca še taktizira in čaka, da tekmovalci spraznijo start.

Po startu najprej skoraj scurim v poden, pa se na desnem (Z) robu le nekako poberem in po nekaj lepih stebrih celo naberem do 1300m. Že mislim, da sem zmagal in da se bom samo vozil sem in tja (tako, kot to dela nekje na V delu grebena Mega), pa naenkrat zgubim večino pridobljenega. Vlačim se še nekaj časa nad pristajnim travnikom in po predvrhu, potem pa po slabi uri pristanem. Lepo in delovno jadranje.

Manca pristane malo za mano, Mega še kar visi gori, tekmovalci pa se kot velike ose zaletijo na en konec (obratna točka), tam navijajo, potem pa se zaletijo naprej do druge in tam ponovijo sceno  (prav hecno 🙂 ).

Z Manco nekaj časa opazujeva tekmo ob kavici pri bazenu, ko pa zveva, da bo tole še vsaj dve uri trajalo, začneva gruntati, kam na drugi start.