Nekaj dni nisem letel in me že trese (sploh, ko vidim na OLCju, kaj so nekateri odleteli 🙂 ). Mateja bi tudi, Mega je, kot delni invalid, ves navdušen za šoferja, Erzu ni treba (seveda po takem predhodnem dnevu), ostalih ni… Mateja me pobere ob 17h in med Zavrhom in Grmado (zelen V) se odločiva za Grmado.
Pobereva Mega na Uncu in gasa na vrh (no ni bil ravno ful gas, ker je Mateja s svojo limuzino drajsala po vsakem možnem šodru 🙂 ). Na startu piha v sunkih. Slivnica najprej javlja 6/9, po lagodnem postavljanju in modrovanju naraste že na 8/10, ko pa vadim hrbtno dviganje ob asistenci Mega (ampak to resno vadim in sem hvaležen za nasvete in pomoč 🙂 ), pa naraste počasi na 9/11. Mega že začne zmajevati z glavo, za hrbtni štart je res malo čuden veter (pravi tudi Mega) in zato potegnem naprej v trenutku, ko se malo umiri.
Najprej kar malo potonem in me zruka, potem pa pridem v tisti močan V, ki me začne liftati in sem hitro nad startom. In to dobesedno, ker me zraven še rikverca. Ko sem na okoli 1000m in tiščim gas (do konca ?), končno začnem lesti naprej. Dviga še vedno rahlo in šele ko sem nad Planino, začne čisto počasi občasno spuščati. Največ, kar se pomikam naprej je 10 na gasu in visim kot salama na močnem vetru. Ko pridem nekje nad sredo polja dviganje poneha in potem gre z liftom dol, tako da hitro pristanem na travniku pri Unškem logu. Ni bilo fajn, čeprav je bil veter res laminaren in ni nič rukalo.
Zoranovo visenje
Ko pospravim, še kar nekaj časa čakam, da prideta Mateja in Mega pome in gremo na zaključno druženje v Portus. Malo analiziramo let in povem, da sem vmes imel tudi misli, da bi poskusil malo z vetrom, pa mi je Mega razložil, da hvala bogu, da tega nisem poskušal…