Ob 5h zjutraj je vstajanje, ob 5.30 smo na avtobusu in gasa proti Makedoniji. Pokrajina se spreminja in sredi dneva smo v suhih ravnicah, pokritih s polji tobaka, ki se suši ob vsaki hiši. Skozi Prilep in še gor po hribu v Kruševo. Še malo peš vzpona od avtobusa do apartmajske hiše in še do najvišjega apartmaja, ki je dodeljen naši trojici (Mega, Lusja in jaz).
Samo stvari odložimo in s kombiji na start, kjer smo okoli 14h. Brifing izvaja Gašper ob vmesnih dodatkih Mihe Kavčiča (neumestno) in organizatorja Mileta (kar pa je bilo umestno 🙂 ). Organizator nam razdeli brezplačne SIMe za medsebojno komunikacijo in klicanje pobiralnega kombija, še pravila in nasveti glede letenja, kje so pristanki, zemljevide vsega tega in potem si samo še nastavimo pogovorno frekvenco in se začnemo boriti za mesto na startu. Start je velik (mogoče malo spominja na Kobalo), lepo urejen in postavljajo Grki, Francozi, slišim tudi nemško in madžarsko. Srečamo se z Guidom, ki je tu z družino že dva dneva, pa pravi, da ni posebno ugodnih razmer. Krasen sonček, lepo piha gor po startu in nad nami lepe bazice. Postavljamo in en za drugim startujemo. Stari mački seveda hitreje in kmalu izginejo v jati pred startom v ravnini (razen Mega, ki kar navija in pride nazaj nad start in potem ga izgubim).
Startam lepo hrbtno in se odpeljem ven čez levo sleme, za katerim me precej požre, potem pa vidim, da ena jatica vrti že daleč zunaj in se usmerim tja. Poberem nazaj skoraj do višine starta (dviganje v 0 in občasno 0,5 do 1), vendar me spet zanese daleč nazaj nad pobočje, kjer izgubim dviganje. Ko se usmerim spet ven, gre samo še dol in pristanem blizu skupinice naših na žitnem strnišču.
Zoranov let
Ko pospravimo, je kombi že pri nas, gremo naprej še na uradni pristanek, kjer je še ena skupinica naših in potem nas vse odpelje zopet na start.