Po dveh dneh dežja končno ne dežuje, čeprav ni nič kaj prijazen dan. Kličem Erza, pa ni za nobeno akcijo. Mene pa kar matra. Erzo predlaga, naj pridem pogledat hribčke okoli Vrhnike (kar on že ima in mu ni treba…).

Res se odpeljem na Vrhniko in ko sem že tam, ugotovim, da sem pozabil telefon. Rezervni v avtu je tudi prazen, vendar le uspem obvestiti Erza, da sem tam. Seveda se ne more upreti skušnjavi in čez deset min se že razgledujeva z grička (Hribi nad Staro Vrhniko) kod in kam piha veter.

Erzo sprovocira, da potegnem padalo iz avta, medtem ko on gre po tamalo in jo odpelje domov. Ko se vrne, razgrne še on in 3x se vrževa po hribčku dol in nekaj sekund zajadrava po zraku (vadim hrbtni start 🙂 ). Potem ga zamika še pogledat na en star projekt, če bi mogoče bilo in z avti se odpeljeva čez Staro Vrhniko na Storžev hrib (?). Hrib se ni spremenil, samo še malo bolj so drevesa zrasla, predvsem pa veter piha narobe. Nič. Pa greva še enkrat dol in nazaj na prvotno lokacijo in se še dvakrat vrževa dol potem pa razlaz.

Sva kar oba potešena :-)…