Vreme enako kot včeraj – sluzasto. Ampak na kamerah najdem na Primorskem malo sončka in navijam v to smer. Manca se prijavi že zgodaj (če bo kaj zanimivega…), Erzo je seveda za, Borisa danes ne smemo pozabiti (sporoči Erzu), Mateja se zelo zanima, pa ji ne bo zneslo, Mega pa najprej odpove zaradi dela, potem javi, da v Logatcu dežuje in nazadnje ga poberemo na Uncu (ampak bo samo za šoferja).

Gasa skozi dež do Razdrtega, potem pa dol v Vipavsko dolino po suhem in po dolini Branice na Štanjel po lepi gozdni cesti direkt na start. Ko parkiram LCja, Erzo in Boris že tovorita kramo na travnik in začneta postavljati. Start je dokaj lep in piha v pravi smeri gor, samo prehod iz grape v dolino je kar čuden. Manci ni treba, zato z Megom pomagata nam trem pri postavljanju.

Erzo odleti in zavije na levo ob pobočje in ga lepo dvigne in je čez (in kar jadra…). Medtem ko dvigujem in sušim padalo včerajšnje mokrote, odleti Boris direktno v sredino doline in ga požira in požira in … požira in potem odvije v desno v strm travnik nasproti startnega pobočja.

Medtem, ko nabere in hiti nazaj gor, potegnem jaz in se držim Megovega navodila: samo levo, čim bolj ob pobočju… In sem res tik nad bori in mislim, da bom kakšno pojahal, pa se plazim čez, vendar me vseeno nezadržno spušča. Usmerim se bolj k sredini jarka in že iščem, na katero jelko bi se usedel, ko le dobim rahel sunek in se nekako pregoljufam čez. Spodaj pa je že dolina … in sem čez. Še desno ob pobočju, kjer celo malo zapiska in dol na travnik zraven Erza.

Erzov komentar leta: Jaz tukaj na ogledu že 31.12.2011, ko ni pihalo nič, ali celo odzadaj. Potem se je zgodilo, da mi ga je 25.3.2012 spizdu Miha Slamič, ki je tukaj tako prvi odletu. Danes že v fazi parkiranja avta, opazim skozi šipo tista potrebna dva metra na gor. Tako se hitro pripravim na vzlet, brez da bi se zanimal za okolico in ne kot moja kolega, ki zvedavo opazujeta štart, razmere, drevje in grapo, ki jo je treba preleteti, da priletiš ven do pristanka. In Mega mi za popotnico reče: “tole ne bo šlo ven”, “hvala za vzpodbudo” mu odgovorim in se poženem.

 

Ko začnem pospravljati, pokliče Mega, če imam ključ od avta mogoče pri sebi … in seveda ga imam :-(. Iz jarka pripelje tudi Boris, ki nato po nekaj vjuganjih pristane zraven naju.

Napol pospravim robo in hitro do ceste, kjer čakam na prvi avto. Postavim se na sredo cesto in ustavim nič hudega slutečo mamico, ki pelje svoji malčici domov. Povem ji, da bo brez njene pomoči katastrofa in ko se vda, jo celo prepričam, da gre gor po gozdni cesti, kjer smo šli mi. Glede na vožnjo in skrb in vprašanja, kako še bo, je očitno, da najbrž prvič vozi izven asfaltne ceste… Pa smo na koncu le gor, pri Megu in Manci, ki sta imela medtem turistični ogled Štanjela.

Dol po Erza in Borisa in gas naprej.