Zdaj pa še za ostale letenje (je moj predlog). Vendar zmaga demokracija voznika in lastnika avtobusa in gremo vseeno pogledat na Zmajarsko (saj ne bomo izgubili veliko časa…).
Tam smo najprej v popolni megli, ampak Erzo se ne da in začne postavljati (jaz ne v to meglo…) in kljub malo šibkemu vetru in splošnemu nasprotovanju in psihiranju ob podpori štirih trakcev potegne in odleti ravno v trenutku, ko se spuca in se vidi celo do tal. Neizmerno happy vriska nad borovci (Manci in meni je kar malo žal – Mateji ?), ampak Lahi začnejo postavljati zmaje in tudi če bi sedaj hoteli, smo opleli.
Erzova Zmajarska rampa
Torej na Lijak. Tu pa ni kaj za povedat. Mega noče leteti. Manca bo sprobala Nuptseja.
Postavi prva in nesrečno odleti z zataknjeno vrvico, ki ji krivi padalo, kot da ima levo stran za tretjino enostransko polzaprto, vendar ga le obvlada in prileze do pristanka.
Midva z Matejo pa standardno scuriva na pristanek.
Zoranov let
Tu se pridruživa Erzu, kmalu pa sta tu še Boris in Lusja po drugem letu.
Borisov let
Potem grem pa še z Joštom zamenjat vrvice komand v Ajdovščino in prideva na zaključno druženje (ki povzroči dokončno Matejino zamudo na večerne obveznosti 🙁 ).
Ampak fajn sem (smo?) se pa imel(i).