Danes bi bil peti dan neletenja in s tem se nekako ne strinjam. Po Slo bolj ali manj sneži, z višino čisti J napovedno močno narašča (zjutraj na Kovku resnično 9/18 J). Pa najdem na kamerah sonček v zasneženi Ilirski Bistrici. Pa mi je jasno, da grem pogledati na Primorsko, pa bo kar bo. Erzo ne gre (mu je brezupno – pa delo ima, pravi 🙂 ), Mega ne more.
Ko odpeljem iz Lju, že na Brezovici snežni, v Logatcu se s šleperji prebijamo skozi snežni metež. Moj primarni cilj je Sv.Križ pri Materiji (ki je zadnjič Erzu dal, Mirka zataknil, meni se pa zmaknil) in ko pri Kozini odvijem z avtoceste ne morem verjeti: snežni metež se je spremenil v rahlo rosenje in za Slavnikom je sončna luknja, ki osvetljuje prav moj cilj.
Ko se peljem gor, še vse OK. Se spravim iz civilke, tangice in coto na rame in zagazim gor proti kapelici. V zadnjih metrih pa sonček izgine in prihaja zavesa – sodrasta ploha. Ravno pokliče Erzo (ki me sicer vzpodbuja, naj vztrajam). Veter je na vrhu totalna NULA, jaz pa se nimam kam skriti in le malo počakam, preden pobegnem nazaj dol v avto. Malo vedrim in čakam na tisto sončno luknjo od prej, ampak vse se vedno bolj zapira. Temni oblaki. Slavnik je čisto izginil v bazah, ki pa res šibajo z J na S (ampak pri meni res ni nobenega vetra in to me najbolj moti). Malo še upam, potem pa vedno bolj začnem gledati proti Kozini in Kraškemu robu, kjer pa se blešči svetloba jasnega (?) dne. Končno dam gasa nazaj do Kozine in proti Kopru.
Na Kastelcu ven in na start Osp. Nobenega dežja (kaže, kot da je ravnokar ponehal), skozi živahne oblačke sije sonce, dim iz velikih dimnikov v smeri Trsta se leno zvija naravnost gor v nebo.
Hitro postavim coto in nataknem tangice le malo nižje na položnem travniku in potegnem. Padalo sicer gre lepo gor, ampak vetra ni in noče zagrabiti, sem prepočasen ko skakljam med kamenjem. Pade mi nazaj, ga spet postavim in še enkrat odlaufam. Tu, v spodnjem delu se pobočje malo bolj usloči in padalo zagrabi in že sem v zraku. Samo malo zavjugam v luknjo, potem pa ven nad vas in na pristanek. Pristanem pri (bivšem ?) kampu in potacam po namočenem in blatnem travniku.
Zoranov let
Pospravim, sonce izgine, jaz hitro v vas. Nekaj redkih mimovozečih tudi približno ne namerava ustaviti, zato začnem zvoniti po hišah za prevoz. V petih me zavrnejo: 1.šoferja ni doma, 2.lastnik avta je na operaciji v Valdoltri, drugi ne znajo voziti, 3.nujno delo, ki ga ne more prekiniti, 4.mi ne morejo pomagati, čeprav bi radi, 5.gre ravno v službo (odlično, se vsedem zraven vsaj do avtoceste – ne ne, ne bo šlo, nima časa za ustavljat…). Pri 6.poskusu sem uslišan: zaprisežena planinka se samo pripravi (20 min čakam pred hišo), zalaufa makino in gasa gor na odcep Kastelec – super, hvala ! Vmes začne ulivati kot iz kabla in ko stopim na ovinku iz avta, odložim coto pod drevo, jaz pa poprek čez travnik in gozdiček proti parkiranemu avto, kamor pridem srednje premočen.
Letel sem in sem čisto hepi… Pa vse najboljše Mateji. Sem še malo za njen rojstni dan letel :-)… In nazaj proti Lju mi tudi kaos na zasneženi cesti s 50/h in z desno prehitevajočimi šleperji ne vzame dobre volje…