Že spet mimo dva dneva brez letenja in kriza je že spet huda. Še najbolj prijazno kaže na Primorskem, samo burja je prepreka (6/10 Portorož, Koper, 10/18 Kovk, ko se začne umirjati). Pavlič nima bolj konkretnih info, Čehovin pa najprej pove, da je v KP Ok, ampak čez pol ure javi v Gračišču burjo 4-5/11 in odsvetuje.

Navijam vsaj za Povlje, pa Erzo noče nikamor (ne da ne more, noče :-)…). Tako se sam odpravim proti Gorenjski, vmes se ustavim pri Sandiju, da mi nadomesti polomljeno klipsno na rukzaku in on je takoj za letalno akcijo. Najprej še razmišljava o Ambrožu, ampak je baza pod Grajcem in gasa na Povlje.

Pod travnikom ustaviva in Sandi zapluži navzgor po travniku. Snega je vsaj 40cm in hitro mi je vroče. Zadnjih 50m tacava vzporedno in še dol in gor, da narediva vzletno pisto 🙂 (=malo razorjeva sneg). Začnem postavljati, ko Sandi ugotovi, da je tangice pozabil v avtu in odlaufa po snegu dol (še malo potaca pisto…). Ko se vrača po hribu gor, sem že pripravljen na start.

Piha nič od nič, potegnem, cota gre lepo gor, ampak nič ne drži. Rinem po snegu dol, dokler lahko, potem pa mi zmanjka gazi, zaplužim v celec in padalo omahne čez mene. Ko nabiram in nosim nazaj gor, je Sandi že pri meni in mi pomaga postaviti drugič. Začutim rahlo sapico gor in potegnem in vlečem in že mislim, da se bom spet zrolal v sneg, pa le nekako posilim in začutim, da me zagrabi. Potem pa me lepo dvigne, tako da preletim drevesa levo ob spodnji jasi. Tako visoko nisem bil tukaj še nikoli. Skozi megličasto ozračje na levo nad spodnjo dolino in nad drevesi vse do križišča, kjer me vzame, potem pa kar drži in drži in pristanem daleč za avtobusno utico.

Ko začnem pospravljati, Sandi pristane pri utici. Predlagam mu, da gre sam gor po avto (želi si še hoje in gaženja), jaz pa medtem pospravim vso robo.

Juhuuuu, spet smo leteli :-).