S pristanka ravno odpelje Igy polno furo, zato kar z avtobusom gor. Piha nič, Mega ne bo letel. Glede na mokroto in toploto vzamem iz avtobusa z zlizanimi gumami coto in tangice, Erzo tudi tudi svojo opremo II.klase (=XC3ja) in dol na start.

Nekaj tečajnikov, Gorazd kralj Vremščice (ki se je Vremščici odpovedal zaradi premočnega vetra, tu pa tudi ne bo letel, ker ne bo nič), pa še nekaj upajočih. Mega pomaga postaviti Mateji, pa Erzu, Mateja potegne in mora laufati kot nora, pa še vedno jo komaj dvigne (piha rahlo od zadaj) in jo takoj po startu požre, da kar čudno gledamo. Zalaufa Erzo in ga ne spravi gor (padala 🙂 ) in potem ugotavlja, da bi mu lahko Mega in Gorazd malo lepše postavila padalo (bolj v pahljačo pa enakomerno, pa to…), ker jima ga potem ne bi bilo treba še enkrat postavljati.

Medtem odlaufam jaz in moram tudi skakljati vse do konca, ko me končno le dvigne in se odpeljem naravnost ven in na pristanek, kjer Mateja že pospravlja.

Ko pospraviva, pristane tudi Erzo.

Ker je dan še mlad, bo treba še kam.

Lokovšek in ekipa so seveda na koncu odšli (in to z odpovedanim kombijem, na nas pa seveda pozabili…:-) ) na Kovk in letajo sem in tja (do Predmeje, po do Nanosa,… ) in na koncu zasedejo vrh dnevnega OLCja. Manca, s katero se koordiniramo, kam naj pride, se na koncu odloči, da gre na Gaber s Samso (se ne pride dol metat na Lijak za 4.30 minut…).

Kam pa naj gremo mi ? Jaz sicer navijam malo za Kovk, malo tudi Erzo (samo on ne bo vozil gor z zlizanimi gumami…), ampak, ko pride dol Mega z avtobusom z zlizanimi gumami in pove: “… ampak Erzo, a ti sploh veš, kolk maš gume zlizane …” je jasno, da gremo nekam drugam.