Vreme oblačno, napovedan J in JZ, nobenih dobrih obetov. Torej danes projekti. Prvi pokliče Erzo, v upanju, da ne bom kaj predlagal, ampak se je zmotil. Predlagam v okolico Kozine in takoj je zakurjen.
Ko pridem po njega na Vrhniko, je zmenjeno, da greva naprej z mojo gajbico-modusom. Ves je prizadet zaradi nenehnega omenjanja zlizanih gum njegovega avtobusa in zahteva, da se v zgodovino zapišejo dejstva: da se vozimo v glavnem z njegovim avtobusom (ali Megovim puntičem) zadnje čase predvsem zato, ker sem svojega LCja zvrnil in zdaj že mesece čakamo na novega (najbrž je hotel s tem namigniti, da je tudi to vzrok zlizanosti… je pa meni sedaj jasno, zakaj so bile gume na LCju tudi dokaj zlizane, predno sem ga obrnil 🙂 ). V modusu je komaj kaj prostora za dihati, saj je notri stlačenih 6 padal in dva psihiča. Skozi dve plohi se prebijeva do Kozine, kjer je vse temačno, a suho (mislim po cestah, po pobočjih se namreč pri +7 cedi sneg…) in odvijeva proti Materiji.
Erzo na tablici spremlja okoliške griče. Geografske podatke primerjava z dejstvi v naravi, ki v glavnem kažejo, da so zemljevidske goličave v naravi poraščene s šavjem, smrečjem ali pa že kar gozdom. Voziva se skozi večje in manjše Brkinske vasice, mestoma ustaviva in preverjava veter in možnosti letenja.
Končno najdeva nekaj uporabnega na pobočju Lukovice pri Orehku, greva v dolino proti Slivju pogledati možne pristanke, pa se nama zdi, da bo šlo in greva spet naokoli nazaj gor. Parkirava in z robo odgaziva proti predvideni lokaciji, do koder se 10 m nad udobno cesto (kar zveva pri povratku 🙁 ) plaziva skozi trnje in grmovje. Končno sva na prostranem, pa žal zelo položnem travniku, kjer piha zelo z desne in toliko močno, da nisva preveč optimistična. Potencialni pristanki so tudi zelo daleč. Mencava in modrujeva in na srečo začne kapljati, tako da olajšano ugotoviva, da danes tu ne bo nič.
Še v sosednjo dolino do Hotične in gor dokler gre z avtom, potem pa peš skoraj do Sv.Panteleja, kjer ugotoviva da na položnih travnikih piha res idealno močno, žal pa ni primernega pristanka, za varen start.
Še v naslednjo dolino Odolino, kjer smo že nekajkrat s Sv.Križa opazovali potencialen pristanek za let od tam, ko bi pihal primeren JV. Pristanek je čudovit, samo razdalja se nama zdi velika.
Ker se že mrači, sva za danes zaključila in odšibava proti domu, kjer bova uskladila ugotovitve s terena s teorijo, finesami, višinami in razdaljami na zemljevidih in potem … 🙂
Stik s padalom sva imela (vsak vsaj s tremi 🙂 ), tako da Erzo lahko mirno zabeleži v svoje bukve S0 :-).