Zjutraj se obeta lep dan s šibko burjico, ki bo čez dan obrnila na JZ. V Vipavski že sonček in modro nebo, ko je v LJ še bela megla. Pokliče Andrej za akcijo. Mega je tudi že za, Erzo se ne javlja. Moj predlog: najprej Trstelj, potem Lijak.

Ob 10h se že dobimo na Uncu. Med potjo se javi Mirko (za drugo skupino), tik pred parkingom pa se prebudi še Erzo in se seznani s situacijo. Ker bi jaz rad bil popoldne čim prej nazaj v Lju, me Mega in Andrej določita za enosmernega voznika (za nazaj se bosta pa sama znašla).

Šibamo po Vipavski do Sela in skozi Dornberk proti Trstelju. Zanima me severni start, na katerem je doslej registrirano odletel  po OLCju le eden (pa še to Italjan)… Na že znanem ovinku izberemo najbolj levi od desnih kolovozov in naprej do tudi že znanih daljnovodov (Erzo se jih najbrž ne bi spomnil…) in še malo naprej do ogromnega, položnega, rahlo zasneženega travnika, ki je lahko čudovit start.

Samo iz avta stopimo in je jasno, da bomo leteli. Veter še rahlo gor (o burji 3/5 na Kovku ni tu ne duha ne sluha), čeprav je na Lijaku že Z (javil Igy). Mega takoj začne z asistenco, glede na iztek travnika in hribčke, čez katere je planirano leteti (v optimalni varianti)  me hitro prepriča, naj vzamem Rooka (+ tangice). Če se optimalna planirana varianta ne izteče, je takoj spodaj v dolini rezervni travnik. In že mi z Andrejem raztegujeta padalo še malo nad zaključkom gladkega dela travnika (Andrej bo startal takoj, ko bom javil, kje sem in kako je in sploh ko bom na tleh…). Sedaj že piha rahlo z leve (Z).

Potegnem, potacam nekaj grmičkov na poti in se odlepim od tal in nizko nad grmovjem zapustim pobočje. Tudi 300KV daljnovod je hitro za mano in letim naravnost naprej čez prvo dolino. Grički na oni strani se približujejo, občasno me celo rahlo dvigne, tik pred  njimi pa kar zadržim višino in se z bogato rezervo spustim čeznje proti reki Vipavi, za katero so že vidni redki lepi travniki, pa množica blatnih polj, kjer lahko pristanem. Na tej strani me celo rahlo dvigne, tako da se usmerim proti mostu (kjer sva z Erzom nekoč čakala Ščuko), preletim Vipavo in vseeno raje zavijem nazaj na lep in velik travnik poleg breskovega nasada, kjer pristanem malo pred glavno cesto (no, pa tudi ta lepi travnik je rahlo moker in močno blaten). Javim , da sem na tleh in da gre brez težav do sem. Novnov! Vesel kot radio 🙂 !!.

Ko pospravljam že pripluje po nebu Samsa, ki nad zadnjim gričem celo zajadra in zavrti, potem pa v nizkem naletu pristane skozi zadnje breskvice na moj travnik. Tudi njemu se vse smeji :-).

Še pospraviva ne, pa že kliče Erzo, kakšen prasec da sem, ker mi je ratalo brez njega :-). Potem pa je tu že Mega in gasa proti Lijaku.