Zjutraj pokliče Erzo, da danes bi pa lahko bil ta dan za Istro (burja- pretežno jasno in sonček nad Istro – Mlun). Ampak bolj zgodaj. 11h. Mega je za (je naredil že vse za ta teden).

Manjše neusklajenosti o tem, kdo bo vozil, pa telefonska nedosegljivost, pa kmečka nevesta, pa sms, da bom že jaz peljal in smo že na Uncu. Še Mega se zbaše v mojo gajbico (v bistvu komaj gleda izza rukzakov z zadnjega sedeža – najprej hoče celo pustiti svojo padalo, da bo samo šofer, pa mu tega seveda ne pustiva…), pa gasa do viadukta, dol, pa do Buzeta in v smeri proti obali do Kamenih vrat.

Tu nas že čaka Rabič v “svojem” razmajanem kombiju Tiči Buzet. Preložimo opremo k njemu in gasa (no ja…) gor na Mlun.

Na startu piha burjica v sunkih, ki so občasno kar močni. Jožef brez razmišljanja postavi padalo, Erzo nekaj cinca, jaz tudi postavljam. Rabič potegne hrbtno in mu ga izstreli gor in sune nazaj na hrast. Mega je v momentu v reševalni akciji in spleza na drevo in začne žagati in lomiti veje. Priskoči še Erzo, ko se odpnem in odmotam od padala, pa še jaz. Skupaj mu otrebimo padalo in drugi poskus.

Zdaj malo popazi, da trakci pokažejo malo umirjenosti in potegne in lepo odleti. Pred startom začne nabirati levo desno, potem malo navije in je že kakšnih 200m nad startom. Ko poskuša od zadaj s planote naprej, se premika zelo počasi. Tak začetek je malo umiril našo slo po letenju (pa še z novega starta za naju z Megom), Erzo menca, jaz sem tudi bolj občutljiv na sunke vetra, potem pa Mega začne postavljati in to spodbode Erza, da potegne in odleti. Mega se ustavi in pomaga meni postaviti do konca.

Prvič mi ga sunek sesuje na stran, v drugo pa odletim. Tik pred startom me lepo dvigne, pa se mi zdi, da je močno in razrukano in gre počasi naprej –  in se raje odpeljem malo naprej. Tu pa po začetnem dvigovanju potonem pod start in potem je zame konec. Samo še dol gre, pa če se vrnem nazaj pod start ali kamorkoli. Pristanem na travniku, na uradnem pristanku ob moji gajbici. V toplem sončku in občasnih vetrnih sunkih počasi pospravljam in opazujem (s faušijo) ostale tri.

Prvi pristane Mega (ko ugotovi, da se ne da višje nabrati in se naveliča drajsanja nad startom) in me spodbudi naj grem še enkrat na start. Ko pospravi, odšibava (z mojo gajbico je ta izraz bolj ustrezen) na start.

Tu piha vsaj tako kot prej in vidiva, da Erzo pristaja z ušesi daleč naprej pred pristankom na blatnih travnikih v smeri Buzeta. Rabič pa kar izgine iz vidnega polja (kar ni tako težko v mojem primeru 🙂 ). Odločim se za ne in odpeljeva oba avta dol. Najprej pobereva Erza,

potem pa še v dolino Bračane zadaj, kjer poberemo Rabiča.

Druženje v bifeju in padalske zgodbe od tu in tam (je Rabič povedal, da je odkril, kdo je prejšnji vikend letel brez plačila štartnine na Mlunu in da moramo to mi poravnati – slišiš Damjan?! 🙂 ), potem pa se poslovimo.

Gasa nazaj v Slo, gor na Kikiriki, da Megu pokažemo Kvirik NE (pa preverimo, da je premočno 🙂 ), pa naprej do Gračišča in ker je še svetlo, na mojo željo še lokalni izlet na Glem, kjer v zadnjih žarkih svetlobe ugotovimo z rukzaki na ramah (midva z Erzom seveda…), da piha preveč s strani za večerni start (spet zastonj tukaj…).

Zdaj pa res domov…