Ker je še dan, imamo še čas in Gradišče pri Višnji Gori je na naši poti. Prej je bil sicer močan, sunkovit veter (vir: Čerček z lica mesta – je pospravil in šel domov/vikend), zdaj pa se nam zdi dovolj mirno. Najprej malo sprobavamo novega LCja po blatnem kolovozu, potem pa parkiramo na že znani lokaciji in odpešačimo po ostankih snega na vršno ravnico.

Ustavimo se kar na Z štaru, kjer zgleda OK (občasno rahlo sunkovito). Spet Boris postavi prvi, potegne in ga že lifta nad start. Malo jadra sem in tja in kar nabere kakšnih 50m. Le proti vetru mu gre malo bolj počasi. Tudi Erzo je hitro v zraku in malo jada nad startom in toplanda

ravno, ko sem jaz v drugo pripravljen za potegnit (cota je ratala že vileda cota in je prav občutno težja, kot je bila prej in v prvo noče gor…). Zdaj ga potegnem na svoj starti način od ramen in ga spravim nad sebe in odletim. V začetku me rahlo dviguje, pa grem kar ven, proti dolini. Mrači se že in  po nekaj vijuganja pristanem v blatu nad lokalno cesto.

Nekaj minut za mano je Erzo, ki si izbere suho pobočje.

Manca je že pri naju, ko pospraviva in kar žal ji je, da ni tudi ona vzela padala na start.

Malo se lovimo z Borisom, ki je pristal čez Višnjo Goro,

potem pa gasa nazaj proti Lju… Bi bil vesel ko radio, če ne bi bilo tistega klica 🙁 …