Erzo je že včeraj zvečer spraševal kako in kaj za danes, pa danes kaže bolje kot jutri, ko ne bo po napovedi nič. No, ne nič, ker bo cel dan dež. Danes pa zjutraj nad Slo ni dežja, ampak je povsod megla od podna gor. Okoli desete se nad Vipavsko dolino megla vseeno dvigne in ker počasi prihaja dež z JZ in je na Kovku lepih 2,5/4,4 J se hitro  organiziramo.

Manca ob 11.15 na Vrhniki, Erzo nekaj minut za njo. Gasa na Unc in v dežju  (ki pada od Lj dalje) vskoči še Mega in gasa naprej. Na Razdrtem piha burjica (!), na Kovku še vedno enak J,JZ. Ko se spuščamo v dolino, se res malo razsvetli in dež ponehuje. Ko parkiramo in si naložimo kramo – II.klasa (Erzo), staro padalo (Manca), cota klasa (jaz) nula klasa (Mega) –  že rahlo kaplja. Ampak ni krize. Okoli je megla, ki proti startu izgine.

Erzo ob prihodu na start poudari tri zahteve za start: da se vidi (izpolnjeno), da ne dežuje -premočno (izpolnjeno) in da piha vsaj približno v pravo smer… Žal temu pogoju ni zadoščeno, ker piha v rit in to gotovo vsaj 3m ! Malo postopamo in ko začne močneje kapljati, odidemo nazaj v avto.

Jaz še vedno upam, da bo kje kaj in priganjam Manco, naj še malo pobrska po tablici. Erzo najprej predlaga ogled Sinjega vrha, kar ob tem vetru nima smisla (še vedno bi rad kaj več, kot samo ogled…), potem pa zapeljemo na Col in na levo odvijemo proti Malemu polju. Pod Rizenberkom si ogledamo travnik, ki je res lep šolski teren in kjer so pred kratkim na burjo odleteli in nabrali in jadrali 40min. Ampak mi tudi iz avta ne stopimo, ker S nabija tako, da skoraj odtrga vrata na LCju…

Nazaj na Col in dol proti Vipavi, ker Mega opazi nek travnik nad Sanaborjem, kjer bi se mogoče kdaj dalo odleteti (sam ne danes…). Usmerimo se tja. Med vožnjo opazi budno Erzovo oko kulturnozgodovinske ostaline okoli bližnjega griča (Gradišče 351 mnv) in že so tu teorije: ostanki rimske utrdbe, ki je čuvala staro rimsko cesto, ki je gotovo šla nekoč najbrž tu čez. Da ne bi bilo treba stvari preveč razdelovati, raje vprašamo možaka ob cesti, kaj je to. In pove, da je to del 2.ombrambne linije iz I.vojne (?!). Nadaljujemo še nekaj ovinkov in se ustavimo pri nadaljevanju teh razvalin malo više na grebenu (Strojnca 403 mnm). Skrivnosti ne pridemo do konca in že skoraj pozabimo, zakaj smo sploh zavili v ta konec…

 

Nadaljujemo po cesti gor na planoto (tule sem že nekoč kolesaril v obratni smeri 🙂 ). Vzletnega travnika ne najdemo in kmalu samo še vjugamo po vedno bolj zasneženi planoti za Turami, mimo Ravnika do Abrama. Ker je tu kmečku turizem, se odločimo za postanek in kavico in analizo današnjega dogajanja in briefing za naprej. Manco prizadene zarešetkani medo, ki je maskota Abrama že od pamtiveka (no, najbrž prej še njegov predhodnik, tale je sedaj star cca 19 let ). Popijemo nekaj malega (ne bomo dali preveč zaslužiti tem zatiralcem živali…) in gasa naprej pod Nanos do lovske koče.

Tu že konkretno dežuje, vendar si ne moremo, da ne bi šli pogledati bližnji start (kjer je Erzo seveda že odletel) zraven bunkerja. Ko ga Erzo končno le najde, se izkaže, da ni zraven bunkerja, ampak je to vodna cisterna… No, kakorkoli, stvar smo si ogledali, nekoč bomo tudi od tu odleteli… Premočeni in premraženi se zbašemo v LCja in dol po serpentinah v meglo proti Podnanosu, vmes vdenemo še eno bližnjico do stare ceste, nato pa v Razdrto in gasa proti domu. Vliva kot iz kabla, ampak meni je blo prav luštno 🙂