Danes je napovedan edini lep dan v tednu, s popoldanskim poslabšanjem z JZ in vsi imamo po malem dosti Lijaka. Tako je že zgodaj panika za odhod – na Štajersko (v igri je Malič ali Lisca).

Erzo nas zbere ob 10.30 pri Rutarju na Rudniku (Tom Slejko, Peter Ščuka in midva. Mega ne more tako zgodaj, Manca po 13h in se bosta najbrž uskladila. Mateja še v bolniški …).

Micika nas vodi preko Trebnjega do Sevnice in do žel.postaje Šentjur na Polju med Sevnico in Radečami ob Savi, kamor skoraj hkrati pride naročeni kombi (Erzo na osnovi info lokalcev). Lokalci se že peljejo na Lisco.

Ko pridemo na start mi, je Marko Škruba že pripravljen, Potočnik za njim, Hiršel pa v pripravi in sprejemni odbor. Malo nakladamo in čakamo na boljši veter, potem pa odleti Škruba, kaže, kot da bo scuril, pa na desni nabere in je hitro visoko nad nami. Tudi mi smo hitro razporejeni po startu. Erzo nekaj cinca in taktizira in se daje s Potočnikom, tako, da je meni zadosti čakanja in potegnem.

Takoj začnem vrteti in naberem lepo nad start. Takoj za mano so v zraku tudi Erzo, Ščuka, Tom in preostali domačini. Nad startom je kar živahno (močno dviganje, pa padem ven, pa spet…). Sem kar visoko, med najvišjimi, Erzo se odpelje proti Z, potone in je spet hitro nazaj. Nekaj časa mi uspe slediti Erzu in Ščuki, potem pa mi dviganja zmanjka, njima pa seveda ne in se odpeljeta bolj nazaj proti V. Jaz grem na Z, kjer vidim Hiršla, kako pobira skoraj s tal blizu Razborja in z -2,5 se zapeljem tja, zgubim vsaj 700m, potem pa ujamem dviganja, ki me postopoma pripeljejo do 1800. Carsko… Razgledi že malo megleni (tik pod bazo) in odpeljem se proti Radečam (nekako me vleče v smer, kjer je parkiran LC…). Vozim se daleč zunaj, kljub zgubljanju občasno spet lepo naberem (do 1600, do 1300). Rinem proti Radečam, in vsakokrat, ko pridem v višine, je spet močno razrukano. Naenkrat imam vsega zadosti (križ, ki me zadnje dni boli bolj, kot pa kolena, je začel naenkrat močno opozarjati nase in želim si samo še dol 🙁 ). Obrnem se nazaj proti žel.postaji in z gasom pririnem proti vetru (ki je z nižino vedno močnejši) do pristanka čez progo. Bliže kot sem tlom, bolj nabija in tik nad tlemi kar razmetava.

Ko začnem pospravljati, se javi tudi Erzo, da je pristal tam nekje proti Planini pri Sevnici.

Z Erzom sva že v naslednjem poglavju, ko Tom in Ščuka pristaneta 🙂