Danes se je pričakoval tisti dan in nekateri so celo vzeli dopust (Mega, Samsa). Manca in Andrej sta se prijavila že včeraj, ampak današnje jutro je bilo mrčasto čez večino SLO in celo grdo oblačno na Primorsko-Goriškem :-(. Andrej je zjutraj od razočaranja kar zgubil vso energijo, Erzo ni pokazal velikega zanimanja za karkoli (danes mu ni treba – seveda, ko včeraj ni scuril v Kokri…). Še Češna je klical in se zanimal za plane. Edino na Gorenjskem so kamere kazale sonček in bazice, Aladin in dejanski podatki pa obetali zmeren veter (pod JZ-SV diagonalo SLO vse zeleno in celo modro…).

Nahecam Mega (da ne bo šel dopust v nič 🙂 ), da greva dopoldan ubit na projekt Žažar (moj projekt, Erzu letos ni več zanimiv), potem se bodo pa tudi ostali izjasnili kam in kako. Zapeljeva se gor na travnato sedelce pod vrhom, suvereno odkorakava na bližnji vrh in začneva postavljati mojo coto v zmernem vetru 5,5/6,5. Ko jo postaviva, veter spremeni smer proti Z in pojača na več kot 10. Naslednjo uro se naslanjam na zidek in čakamo na kakšen popust, pa ga ni. Končno s skupnimi močmi zbaševa coto v kepo, odneseva dol do avta in pospraviva ob kramljanju s starejšim domačinom.

Potem pa na Vrhniko, kjer že čaka zmehčani Erzo, ki se strinja z Gorenjsko – je že vse skoordiniral za Sv.Peter. Naročimo že sproščeno Manco na britofu in gasa proti Begunjam.

Napovedanih lokalcev na pristanku ni, zato čez nekaj časa po že znani cestici (kolovozu) gor do cerkvice. Tudi tu ni nobenega lokalca (vsi pa po telefonu javljajo, da prihajajo, ampak se ne mudi, ker bo veter obrnil šele po 16h – sedaj namreč piha v rit – močan V). Vmes se čudežno oglasi Delux, kje smo  in kakšni so plani.

Končno začnejo kapljati lokalci, veter pa obračati (še vedno pa dva referenčna ognja-dima v dolini kažeta za 180st. nasprotno smer 🙂 ). Nakladamo in končno začnemo postavljati, ko se smer bolj stabilizira v pravo. Z več ali manj težavami startamo skoraj vsi razen Mance (čaka, da se malo umiri) in Mega (prostovoljni šofer iz rehabilitacijskih razlogov…).

Najprej je malo razrukano (močan Z), potem pa več kot uro lepega jadranja na močnem Z ob grebenu in nad njim med Petrom in Žirovnico. Domačini prvi odpeljejo proti Dobrči in naprej, Erzo tudi za njimi, jaz pa v prvem poskusu obupam in še enkrat začnem vajo nazaj ob startu, do Žirovnice in nazaj, ko ugotovim, da je tudi Manca v zraku in me kar mimogrede nadleti, še dodatno nabere in se odpelje proti Dobrči. Grem za njo, ona priklopi in se čez nekaj časa obrne, jaz pa kljub nižini vlečem naprej. Počasi nabiram višino in si končno oddahnem pri Zmajarskem štartu, kjer naberem dovolj visoko, da mi je jasno, da bom prišel vsaj do Tržiča. Odpeljem se kar naprej z višino 1100 in me kar drži, tako da preletim Križe še z 800 in z malo nervoze. Na koncu s precejšnjo rezervo pristanem na uradnem pristanku v Seničnem v večernem mraku po debelih dveh urah letenja :-). Vesel ko radio.

Erzo pristal pod Ambrožem,

Manca v Begunjah.

Ko pospravim, počakam, da me pobereta Manca in Mega in še pod Jenkovo, kjer je Erzo že naročil pice za praznovanje :-). Vsi ful veseli :-).