Ker ne vem, kaj se je dogajalo in kdo je kje bil (Emil npr.na Pohorju, ali je bil tudi v Moravskih in obratno….) samo tole:

Erzo:

in pride dan, ko je treba probat tud vitl: potem, ko neki stestira Jošt in Miran šnelskursira tanove, je majčkeno zastoja v odločanju. Pa grem jaz, itak je treba najprej samo probat. In tako s sposojeno postajo, gurtno samo nekaj malega pobiram in odletim… Scurim pa točno takrat, ko prave baze šele nastanejo. Kot v Braziliji.——–

 

Ko zložim padalo in stopim na cesto, ustavim kolesarko in ji molim mojo karto z vprašanjem: kje da sem. To sicer točno vem, toda vzpostaviti je treba stik z lokalnim prebivalstvom, če nočeš hoditi, hoditi… Ona potem ustavi naslednji avto, soseda ali kaj takega. Napol nemško ga sprašujem za haupt strasse in če bi me peljal. Z odločnim žuganjem s palcem levo desno mi da vedeti, da nimam šans ali pa da ne gre v tisto smer. Ker smo tako postavljeni sredi ozke lokalne ceste, za nami ustavi naslednji avto, v katerem je dekle. Ko mi angleško pove, da me ne bo nikamor peljala in da moram peš, jo prosim, naj vsaj še enkrat mojo željo razloži možaku. Brez, da bi mu karkoli rekla, mi takoj pove, da me gotovo ne bo peljal. Ko jo vprašam kako to ve – ker je moj oče, de dekle nazaj! Zdaj je zadreg sredi ceste dovolj, oče obrne vozilo in me zapelje 1,5 km do križišča v Zg. Rakiču. Glavna cesta je urejena po avstrijsko: cesta, zelenica, kolesarska. Prometa ni in kdo bo tu sploh ustavil, kje? Iz obupa dvignem roko, ko se po nekaj minutah pripeljejo prva tri vozila. Srednji, kombi pobremza in ustavlja na zelenici med količki, da se kar kadi za njim! Mož z Gradca gre k švester v Radgono, zapelje me na grence, da peš prestopim most z visoko Muro. Prvič v življenju sem v Radgonah in na tem mostu (15:20). Hvala Andrej, hvala Mojca, hvala Mičo in ekipa.