Mi pa rabimo še nekaj tolažilnega. Erzo skenira okolico, Atlas Slovenije in svoj zgodovinski spomin, vendar ne najde(mo) nobenega smiselnega cilja. Odpeljemo se v smeri Celja in naprej proti Lju, s ciljem, da gremo pogledati Limbarsko goro (ki je jadralsko še nepopisan list).
Ko Mirko odvije pri Blagovici z avtoceste, Erzo predlaga najprej skoraj garantiran tolažilni skok s Krajnega Brda (kjer je že enkrat odletel). Pa uporabnega starta ne najdemo (piha V, preveč z leve, pa visoka trava,…) in se skoraj že predamo, pa pri vožnji dol ustavimo pri križu nad Krašnjo. Najprej malo modrujemo, potem pa se Erzo odloči in začne postavljati v ne preveč močnem vetru na tej krtini.
Meni sploh ni, ampak kaj hočem… začnem se pripravljati v tangice s cota klasse (Mirko se bo odločil, ko bo videl tekočo situacijo). Erzo ujame v drugem poskusu še zadnji trenutek in odleti v jačajočem vetru.
Potem pa Mirko raztegne še meni in čakava pol ure v nabijanju vetra in šumenju dreves, ki jih polaga. Ko začne še kapljati, v obupu potegnem (v trenutku šibkosti nabijajočega vetra), pa ga lepo spravim nad sebe in obdržim, ko pa hočem odleteti, me spet močnejši sunek dvigne v zrak in prestavi nekak metrov nazaj.
Imam dovolj in se kar v opremi zbašem v avto. Mirko gasa dol po Erza in na drugi strani doline gor proti Limbarski gori. Žal moramo daleč naokoli do Moravč in po kolovratenju sem in tja končno pridemo na vrh. Tu ni nobenih šans za spodoben start. Malo modrujemo, dvigujemo za vajo mojo coto in na koncu pospravimo. Gremo dol.
Pa Erzo vseeno predlaga na V pobočju, da se ustavimo in pogledamo kako je tam. In tam kaže, da bi se mogoče skoraj dalo: dol po travniku start in potem za jablano takoj na levo in če imaš dovolj višine, čez drevesa na platoju in čez rob (ki pa je kar daleč) na severno stran (kjer so verjetno še rotorji). Ko tako vse naštudiramo, Erzo vzame opremo (in seveda moram jaz tudi).
Erzo postavi, veter idealna smer, malo močan na momente. Potegne malo pocaplja po travi predno se odlepi in nekje na sredi višine jablane zavije v levo in proti robu in… in… obrat in cop nazaj in na njivo. Prenizko za čez, predaleč do rešitve…
Z Mirkom modrujeva in ko je Erzo pri naju, se odloči še za en poskus z najverjetnejšim zaključkom na travnikih malo niže. Potegne, še kasneje je v zraku kot prej in nizek in odpelje čez drote, zavjuga po izohipsi in pristane.
No, po vsem tem moram še jaz kaj narediti in ponovim to zadnjo vajo in pristanem nekaj metrov pred Erzom.
Tolažilno novnovnov… Mirko po naju in v Moravče še na zaključni pir. Nihče ni prav zadovoljen…