Tale teden v pričakovanju (tudi 2x na nerealiziranih startih) in slabem vremenu se je res vlekel. Že včeraj sem bil skrajno nervozen, tako da sva šla z Erzom na oglede na Jereba (seveda je rosilo in bilo vse v megli).
Danes pa dopoldan sonček in Erzo predlaga Zavrh. Seveda sem za, čeprav bi šel raje na kakšen lepši start (ampak burja nabija na Primorskem, na Gorenjskem pa vse zabasano do tal…).
Ob 14.30, ko pridem na šoder, je nebo spet zabasano, mimo slučajno pride Čepar z otroci in malo pokramljamo. Potem pa z Erzom do Škorpijona, kjer se naloži še Mirko in gasa gor. Pozabim, da moramo na start malo peš (imam namreč še zdravniško omejeno nosilnost), ampak počasi nosim svoj križ na križu in pricapljam na start.
Tu se zabasano nebo kar odpre, piha idealno gor (čeprav malo šibko), celo sonček rahlo posije. Izgovora za umik nimam in se začnem pripravljati (vsakodnevne rutine ni nikjer več…). Izprosim si srednjo pozicijo, Mirko gre prvi in odleti v idealne razmere, Erzo bo pazil na mene in bo šel zadnji (hvala obema 🙂 ). Mirko celo nabere nad start, jaz potegnem naprej in padalo gre res lepo gor in samo stopim v zrak. Malo se zafrkavam, da se zbašem v kokon (seveda sem pozabil pripeti gumico na čevelj…), potem pa samo uživam. Tesnoba hitro popusti in poleg drajsanja ob pobočju nekajkrat tudi zavrtim.
Mire javi, da je scuril k Škorpijonu.
Mirkov let
Vztrajam, kolikor morem, Erzo pride za mano in je tudi nizek, vendar se počasi spajsa gor do grebena. Počasi curim in po slabe 1/2 urice nežno stopim na tla zraven Mirka pri Škorpijonu.
Zoranov let
Super se počutim. Mirko mi pomaga pospraviti, potem pa gor po Erzov avto, ki ga dostavim na šoder. Vesel kot radio :-).
Erzo seveda spet prileti do doma (!?).
Erzov let