Začne pa se drugi del: Mateja zaključuje v službi in bi šla letet; Erzo ima preveč časa, ko neuspešno čaka na štop, pa začne razmišljati o Grmadi (sigurno je tam Emil, ki bo super odletel…).

Sam najprej nisem zainteresiran, saj sem rehabilitacijsko potešen. Ko pa mi fizioterapevtka odpove današnje srečanje, sem za nadaljevanje (če nič drugega, bom malo vadil dvigovanje…) in odšibam po Erza, da bo medtem Mateja prifurala do Vrhnike.

Ko je Erzo pri Podlipi naložen, pove, da Emil ne izvaja nobenega super leta (sedi doma 🙂 ) in da njega več ne mika, ker ima druge obveznosti… Tako se sam odpeljem proti Planini, kjer se dobimo z Matejo in Megom. Mega bo spet samo za pomoč in nadzor (brez padala).

Na startu na Grmadi kar konkretno piha in to v valovih s sunki z desne (JV). Najprej zgleda vseeno obetavno in z Matejo postaviva (jaz bom seveda vadil hrbtni start 🙂 ) in tudi poskusiva – hrbtno – s sesutjem.

Končno se Mateja odloči in potegne naprej in pride do roba, kjer jo pa liftne navzgor z delnim rikvercem in kar lepim šejkanjem. Dviguje jo navpično gor nad start kakšnih 200 m, potem pa le počasi zdrsi naprej. Malo še opazujem situacijo, potem pa poslušam Megov nasvet in začneva pospravljati (mi pa res ni treba…).

Še dobro, da se je tako zaključilo, saj na poti k LCju ugotoviva, da bi ključe od LCja odpeljal jaz s seboj, doli pa sta tudi Matejin in Megov avto brez ključev v bližini…

Matejo pobereva pri mostu, potem pa še na zaključno kavico v Portus: tudi Mateja je letela in je zadovoljna kljub živahnemu začetku…