Danes obrnjena situacija prejšnjih dni: piha V, SV, na Primorskem lepo, drugje sluzasto (kar se LJU tiče, je skoz enako…). Ampak na Primorskem piha 10 m/s in več (burja), tako da pri prvem jutranjem pogovoru Erzo, kljub soncu, sploh noče slišati o onem koncu (pa baje itak še nima časa, mogoče popoldne…). Simeon je iskal kompanjone in je najprej nekaj navijal za Nanos, pa mu povem, da je Nanos v megli, pa da resno burja piha, ampak on se sicer odpove Nanosu, odpelje pa se sam vseeno v tisto smer.

Podrezam Ukija, ki je takoj za in to dobesedno (zdaj, ker bo popoldne jačalo…). Startam iz Lj in obvestim Erza (ki pozabi, da še nima časa) in malo pred 12h sva (skoraj) na šodru. Vmes se javi še Simeon, da je obrnil v Vipavi, ker mu  je prestavljalo avto po cesti in najbrž res nima smisla riniti naprej in pride na Zavrh.

Do Borovnice po Ukija z Erzovim enoprostorcem (bivši avtobus 🙂 ), z malo telovadbe dobimo še Ukijevega očeta za šoferja in gasa gor. Tmurno in sluzavo, ampak piha pa ravno prav močno. Simeon (ki je ravno prišel na Vrhniko) bi rad zagotovilo, da se bo jadralo, ker sicer ne pride gor. Pa mu ga damo…

Erzo v luft in zajadra (meni se zdi razrukano in malo ga premetava in ustavlja), malo za njim še jaz (elegantno hrbtno, prosim) in lepo me dviguje (in šejka) že takoj pred startom. Hitro sem nad grebenom in ker mi tole guncanje ni preveč všeč, se kar odpeljem na Vel.Trebelnik, malo še poskušam nabrati, potem pa kar naprej mimo Lipovca do Javorča. Erzo je malo nad mano in bolj nad grebenom, jaz se raje držim bolj zunaj. Na Javorču poskušam malo nabrati, pa samo držim višino, nazaj proti vetru gre komaj, zato se spet obrnem in zapeljem proti Vrhniki. Nameravam pristati na fuzbal placu (ker je LC  čez Ljubljanico pri mostičku), pa se spomnim, da je ograja ŠP popravljena in je treba vse naokoli. Zato raje odvijem nazaj in pristanem na standardnem travniku pred Verdom.

Ko pospravim, se izkaže, da je do avta bistveno dlje, kot če bi šel okoli vsega ŠP… Ero me nadleti na poti proti svojemu domu (seveda, saj drugega sploh ne zna več…), zato z LCjem gasa na Staro Vrhniko.

Erzov komentar leta: mi je bilo živčno v zraku že prej, preden je od Vipave s sonca, a z burjo od 100 na uro pribežal naš Klok.

 

 

Ko pridem do njega za domom, pristane še Uki

in malo kasneje tudi Simeon.

LC ponižno odpelje prisotne v Borovnico (adijo Erzo in Uki…), potem pa še Simeona gor po njegov avto (saj on lahko gre gor peš, ampak če ga pa res lahko zapeljem gor, bi pa bil vesel…). Pa je bil vesel… Sploh lepega današnjega nepričakovanega letenja 🙂 – na Zavrhu.