Manca bo peljala alfico in navidez je že vse urejeno. Ostali (Lusja, Erzo, Mega, Uki, Dragan) so še v luftu. Ko čakamo Luka, pokliče Uki Manco, naj ga pride iskat v Ajdovšno na letališče, kjer je pravkar pristal.

Manca odšiba z Ukijevo makino, pride Luka, Lusja menda ravno pristaja. Ker je sonce že nizko, se je treba hitro odločiti. Predlagam, da kar gremo sami trije, saj bomo na Nanosu prej, preden se bo preostanek jate zbral pri Anji. Med potjo najprej zapeljemo od Anje mimo Dragana (ki je iz neuspelega priklopa Nanosa pricuril nazaj skoraj do Anje), ki ga naša avantura ne zanima in gre raje na pitje in prehranjevanje (?) k Anji kar peš, pred Podnanosom pokliče pa še Erzo, da je tam nekje pristal.

Ker nima smisla zgubljati časa, ga samo povabimo zraven (kar brez pomisleka sprejme) in se kmalu še on stlači v že nabito poln avto robe in 3 ljudi (pravzaprav ga stlači v avto Mateja 🙂 ).

Ko smo že tik pod grebenom pred lovsko, pokliče Manca, da njih Nanos ne zanima in naj se zmenim z Ukijem glede reševanja našega avta. Še Uki pove, da jih Nanos ne zanima (seveda, saj so vsi štirje lepo in dolgo leteli 🙂 ), pa mu jaz povem, da mi je to jasno, in da mi samo pričakujemo pomoč pri reševanju našega avta, ki bo ostal gori na gori. Uki si vzame timeout za posvet z ostalimi, potem za grebenom zgine signal,… mi že cincamo ali gor do Hieronima ali na Renjake in se odločimo za Renjake (sonce že zahaja, piha že dol, gor, dol, kam ?, kaj bo više gori ?, na robu še mogoče ujamemo… parkiramo).

Pakiramo se iz avta, Erzo že hiti na start, pozvoni Manca Mateji (moj telefon še ne lovi… malo kasneje prileti nekaj smsov o neuspelih klicih Mance in Ukija) in nas seznani, DA JE NJIHOVA ODLOČITEV, NAJ SE ZNAJDEMO SAMI… Luka (ki še ni letel z Nanosa in tudi sploh še ni bil tu gori z avtom…) se odloči, da bo pomagal najprej nam, če pa kdo ne bo odletel, bo poskusil nazadnje še on… Za robom se zliva občasno že dol, na robu občasno gor (Erzov na novo postavljen trakec že kaže tako 🙂 ), Erzo ima že postavljeno in seveda v takem vetru neuspešno poskusi prvič. Luka pomaga  Mateji in meni postaviti. Pa še Erzu, ki v drugem poskusu potrga štrikce. Tudi Mateja je prvič neuspešna in prekine, čeprav je imela padalo že lepo nad sabo, samo odločila se še ni zares…

Potegnem še jaz naprej in ga imam nad sabo in stopim čez rob. Takoj na desno in tik ob/pod grebenom proti Vipavi. Sonce je ravnokar zašlo, jaz pa samo upam, da bo še ostalim ratalo (za sabo ne vidim še nikogar, pa tudi gledam ne preveč, ker napeto pazim, saj drsam tik nad drevjem ob pobočju). Komaj se privlečem do strelišča (zadnji glavi se moram izogniti levo naokoli, ker sem prenizek), pa naravnost čez v luknji med zadnjimi drevesi do travnika malo pred pumpo na avtocesti (na strani strelišča), saj ni šans, da bi šel čez avtocesto. Z dokaj močnim vetrom v rit v šprintu elegantno pristanem na travniku.

Ko pospravljam, vidim v večernem mraku, da Erzo odvije čez avtocesto,

Mateje ne vidim nikjer (ali ni startala, je mogoče Luka ?… ). Po telefonu pokličem Matejo, Luka, pa nič. Pokliče Manca kaj je z nami…  Končno Luka javi, da je Mateja odletela. Pokliče še Mateja (vsa vesela in vsaj malo potolažena), da je pristala.

Že v temi odidem do strelišča, kjer me pobere reševalna ekipa Luka :-). V avtu mi povedo, da je Erzo odletel kljub raztrganemu padalu kar s pobočja pod robom (!)… Mislim, da smo vsi ful zadovoljni, razen Luka (ki pa tega ne pokaže…). Jaz pa še sploh vesel, ker je to moj 200-ti novnov start 🙂 .