Že včeraj zvečer je Nevidni zdražil z napovedjo današnjih idealnih pogojev (še pred dežjem…) na Vremščici. Sam vrh bo padel… Zjutraj najprej zdraži Erza, ki se ne da spraviti na obrate. Jaz bi pa kar šel dol, saj je povsod drugod po SLO telo močan JZ in je edino tukaj nekaj šans za letenje. Pred dežjem.

S Petrom se zmeniva ob 11h na letališču. Med potjo na Vrhniko še spodbujam Erza (ki je že uspel zaključiti svoje obveznosti…), pa se ne premakne: njega tja dol ne mika. Hoče pa svojega XC3, ki je pri meni in se zato ustavim na Železniški. Seveda se na koncu preda :-). Odšibava do doma še po Mantro in dol.  Vreme ni obetavno, še Razdrto zabasano z meglo. Po Čebulovci se malo izboljša in na letališču sploh ne kaže tako slabo. Še Kralja Gorazda počakamo in z LCjem gasa gor na zgornji start (vrha Vremščice sploh več ne omenjamo – res pa, da je zunaj le še Bukov vrh, glavni vrh je že v bazi).

Tu piha. Res piha. Na grobo ocenimo okoli 10, časa za meritve pa ni, ker se moramo kar pripraviti (da nas ne prehiti dež 🙂 ). Ščuka in Gorazd postavita kar malo nižje po pobočju, kjer malo manj nabija, Erzo pripravlja zgoraj, za robom. Jaz hitro ugotovim, da na tem vetru ne bom uspel pripeti in pripraviti padala in se tudi umaknem gor, kjer sunek vetra ravno malce odpelje Erza po pobočju. Ščuki uspe odleteti, Gorazdu sfedla padalo in ga pride razpletat gor za pobočje. Tudi Erzo uredi svoje padalo. Prestavita se dol po pobočju in odletita.

Vsi visijo malo pred štartom in se komaj pomikajo naprej. Uspem svoje padalo lepo pripeti na sedež in ga nabranega odnesem dol. Samo malo ga razprem v pahljačo in ob hrbtnem dvigu je v trenutku nad mano. Kar težko ga stabiliziram, in po obratu sem že v luftu.

Zelo počasi grem naprej ven in gor. Rahlo pohodim gas in potem zapeljem sem in tja in sem že malo nad startom. Čeprav je veter močan, imam občutek, da obvladujem padalo. Vsi so bolj spredaj pred pobočjem: Ščuka višje, Erzo nižje, Gorazd tudi vozi svojo Mantro 6 niže proti spodnjemu startu. Levo z vetrom mi gre tudi čez 40, desno proti vetru okoli 15. Vendar se počutim povsem udobno in vozim sem in tja bolj ob pobočju približno na isti višini kot Ščuka. Pa me opozori, naj grem raje bolj ven, ker bo bolj varno. Poslušam ga, vendar začnem takoj zgubljati višino. Medtem Erzo nabere in kmalu so vsi nad mano. Poskušam malo nazaj ob pobočje, pa vseeno ne uspem nabrati. In naenkrat se mi vse v glavi obrne. Zdi se mi, da sem nizko nad drevesi, naprej komaj gre (13,… 10) in začne me skrbeti, ali bom sploh pririnil do letališča. Začetno “brezskrbno” jadranje se spremeni v rinjenje proti pristanku na letališču, kjer pristanem po skoraj pol ure.

Na tleh piha kakšne 3 m. Počasi pospravljam in gledam, kako se oni trije “brezskrbno” furajo sem in tja (se mi zdi, da kar na višini štarta.