Za nas tri pa seveda dneva še ni konec. Predlagam Strmco, če pa ne bo, ostane še vedno projekt Unc. Slivnica je za scurit (pravi tokrat delujoča Emilova postaja), tako da gremo res najprej od zadaj proti Strmci. Vmes kličemo Emila za info, pa se ne javlja. Jasno, saj je v luftu nad nami, ko pridemo na Strmco.

Veter kar nabija in bori šumijo (6,5/9,3 izmerjeno na startu zgoraj) in Redstar na travi nekaj štrika na starem Emilovem padalu (svojega je že oddal Cigli).

Brez razmišljanja zmečemo robo na start. No jaz malo razmišljam, ker se mi zdi, da se bo ravno ulilo in da je spodaj blatno (Planinsko polje je večinoma pod vodo) in da me nekaj kar vleče, da dam priložnost coti in tangicam, da se izkažejo. Erza izstreli v luft kar s sedla, Slaka tudi po nekaj poskusih, jaz grem gor do klobase in tam počasi postavim in naredim zidek in sploh obvladam coto in lepo hrbtno v luft.

Potem pa jadramo in se vozimo sem (do Petriča) in tja (do Lipovca in še dlje) do mraka, ko se odpeljemo daleč ven in nazaj na pristanek.

Že skoraj po temi končno odpelje Emil gor po avte in zaključimo. Dosti bolje, kot smo pričakovali. Ponoči Erzo javi, da se je z SMS že vnaprej Dragan Vidic prijavil za našo jutrišnjo jato (če se bo le jadralo…) 🙂 .

Erzov komentar leta: To je bil dan, ko je domačo, rodno grudo začasno (?) zapustil nekdanji, večletni, najboljši, ki ga je kdaj imela, upravnik Strmce in se je napotil v deželo himalajsko, nepalsko. Srčno upamo, da se vseeno vrne. 
Mi smo po zablujeni Vremšci, 
našli tu predvečerni pristan, 
in smo se spomnili še nanj.