Erzo zjutraj sporoči, da ga Činks že kuri. Ob 12h na Vrhniki za Kovk. Potem se javi še Ščuka, da je že rezerviral Božiča za ob 12.30 (Gorazd in on) in naj ne zamujamo… Meni se zdi Gorenjska OK, dol pa kar oblačno in megleno, ampak…

Ob 11.45 Vrhnika. Erzo, Činks in še potencialni Erzov zet že odhajajo s Činksovim kombijem. Mene so določili k Draganu, ki me čaka s Krističem. Robo not in gasa. Vmes se javi Luka Slak, da drvi za nami. Ker od Postojne naprej kaže vse slabše, je na izvozu Razdrto bojni posvet: Anja?, Kovk?, Vremšca? – ker Ščuka stoji pod Vremšco in čaka Gorazda in bi blo tam najbrž boljše. Malo demokratično, malo z metanjem kovanca, malo nedemokratično, se odločimo za k Anji.

Dragan pelje naprej dol v vedno hujšo meglo. Vmes se iz onega avta javijo, da so nedemokratično (pritisk Erza 🙂 ) zavili proti Vremšci. Hkrati se javi Luka, da čaka na počivališču pred Vipavo. Spodaj je jasno, da na Kovk nima smisla (megle, start v bazi, vse temno…). Na izvozu Vipava obrnemo (+ Slak s svojim avtom) s ciljem Vremščica. Ko odvijemo po Primorskem kraku, predhodnica že ugotovi, da z Vremščico ne bo nič (vse pokrito) in da je naslednja smer Goljak (Ščuka in Gorazd že vesta…). Vmes se oglasi še Delux, ki je prvotno nameraval na Kovk, po pogovoru pa se odloči za Strmco ali Ženček – najbrž bo kar Ženček.

Mimo Divače, letališča, do Ilirske in pod Goljak. Prva del današnje jate je že na poti gor. Prisede še Luka in gor.

Peš gor na glavo starta, kjer kar konkretno piha. Činks in Erzov potencialni zet še čakata na startu in malo oklevata, ker je čez prvi plato res kar daleč ob takem vetru. Mi štirje hitro postavimo in to spodbudi tudi njiju.

Odletimo drug za drugim, jaz kot predzadnji pred Draganom. Naprej komaj lezemo (10-13, pa tudi manj), občasno malo poruka in dvigne. Ko pridem na rob zgornjega platoja, je veter že čisto z desne vzdolž grebena (SZ). Počasi lezemo naprej. Končno sem zunaj, nad dolino in ob pobočju rinem desno. Ostali so malo višje, pa ne dosti hitrejši. Erzo se bori v kotanji, ko rinem ob spodnjem grebenu nad njim. V veter gre res počasi… Ostali pred mano malo zavrtijo, malo rinejo bolj ali manj ob pobočju in končno začnejo počasi obračati proti pristanku. Tudi sam odvijem nazaj in sem s 40 takoj nad pristankom.

 

 

 

Pospravljamo, medtem pa pristanejo tudi najbolj vztrajni Ščuka in Erzo (ki se je uspel rešiti iz tiste kotanje in je na koncu spet nabral nad spodnji greben.

Med nakladanjem počakamo, da gredo vozniki gor po avte in še na zaključno druženje v Aviopub.