Ko odložim Voyca, spet pognjavim Erza. Kar nekam mu ni. Predlagam 1.Koreno :”ja pa se res nekaj puca na Vrhniki, sam Koreno me ne zanima…”,  in 2.obveznost na Uncu: “ja, koliko pa je že ura,… no, kdaj boš na Vrhniki…”.

Na vrhniški pumpi se zbaše v LCja s prvo in tretjo klaso (XC3) in do Unca in gor na grič.

JV iz Višnje gore, pa z vrha Krima, pa z ne vem katerih še drugih postaj je tu SZ ! Edina smer, ki pa tu res ni uporabna. Malo modrujeva (vmes Erzu šklepetajo klikerji 🙂  ) – na Slivnici je SV, se pa lepo vidi do vrha brez megle od tu… – in se spomni na Veliki Piškovc na Blokah, če bo tam JV. Ker je SV še vedno na Slivnici, med potjo Piškovc postaja vprašljiv. Klikeri spet šklepetajo. V Grahovem odvijeva v temačne gozdove Notranjske in od zadaj na Bloško planoto.

Erzov kec iz rokava: Lisec nad Velikimi Blokami – nekdanje smučišče obrnjeno na SV. Rahlo kaplja… Z makadama od Radleka na travnike in od JZ z LCjem gor do zadnje strmine in ven. Zdaj že kaplja (ne več rahlo). Erzo je v dilemi katero robo. Zame tu ni dileme (cota klasse), bolj je dilema če sploh kaj vzameva, ali greva samo na ogled (vse je oblačno-temačno in že rahlo dežuje-vmes sodra). Da končam njegovo dilemo, mu predlagam njegove tangice. Vzame še tretjo klaso (XC3) in greva gor.

Ko se pobočje prelomi, po položnem travniku do poseke… ki pa je v zgornjem delu popolnoma zaraščena s šavjem in šibjem (res pa ni velikih motečih elementov in zadaj za robom je krasen, travnat startni prostor – kolikor se ga vidi v tej mračnosti…). Sodro od zgoraj vsipavajo na polno (Erzo mi sicer poskuša prodati naravne lepote -“… kot da padajo koščki stiroporja…”), ampak veter pa piha idealno po smeri in moči. Le moče je preveč.

Znosiva robo in sebe pod košato smreko in pretežno premočena čakava. Počasi se še bolj temni. V prijetnem kramljanju pod smreko nama mineva čas (do zdaj že polno pričakovanega odhoda). Greva. Še na rob pogledat, pol pa na Unc (mogoče se je veter tam obrnil).

Veter tu idealno piha. In opozori Erzo, da je močna sodra ponehala (res, zdaj samo še nemočno dežuje). Pa pravi, da si bo nataknil tangice, ne da bi še močil padalo, mogoče bo pa ponehalo. Naredi in se zgodi: samo še rahlo rosi… Začne razgrinjati in zdaj sem tudi jaz že v pogonu (prej sem v mislih že odhajal).

Postavi, hrbtno dvigne, položi, ponovi in lepo odleti čez šavje.

Moja cota je že od prej in od sedanjega vedrenja rahlo mokra, sedaj še dodatno pivna. Potegnem prvič in gre gor, pa ga potegne na desno in je zložen v harmoniko na desni (desna komanda zavozlana z linijami…). Ponovno postavim in potegnem (sedaj že obilno napito coto). Počasi gre gor, ampak veter je kar močan, tako da ga lepo stabiliziram nad sabo in stopim skozi šavje v zrak… in odletim nad poseko in desno nad gozd in zavjugam in pristanem zraven Erza !

Super, uspelo nama je ! Vesel kot radio. Prvi letošnji novnov 🙂 .

 

Erzov komentar leta: potem ko se Zoran oddruži z Desusom pri najmanjšem dolenjskem mestu (Višnji gori) – zdi se, da se med njimi kar dobro počuti – se pripelje mimo Vrhnike. Ko na projektu Unc že v tretje ne piha res lepo in prav, podaljšava semle. Najprej naju pozdravi obilno metanje kroglic stiropora (babje pšeno), da se morava pospravit pod gosto smreko. Ko se že zdi najina predaja čisto blizu, tapameten (padavine) popusti in v lepem vetrcu (2-3) poštartava v mlado noč.