Ker je bilo včeraj tako super na Lijaku, mora biti tudi danes, saj je podobna situacija (bolj šibka burja in popoldne naj bi bilo sonce). Tako je odločitev jasna: Erzo, ki pokliče zjutraj, je za, Mateja, ki je naslednja, je tudi v današnji jati na Lijak skupaj z Lukom, potem še Manca (bo videla) in Mega 100%, pa Uki.

Ob 11.30 na Železniški. Manca in Uki se prideta samo pofočkat na parking in naprej na Unc, mi trije pa počakamo, da pride enoprostorec (Erzo), kamor se zbašemo. V lagodni vožnji iz sončne Ljubljanske kotline v vedno bolj mrčasto in oblačno Vipavsko dolino. Erzo malo pred prihodom rezervira mesta v Božič-prevozi (7 mest) in hkrati s kombi-Samom pripeljemo pod Lijak. Tu čakajo v pozoru še drugi (Turčin, Luka Slak, Marko Valenčič, Rajko Sila in Gorazd Širca), da najprej vstopimo mi z rezervacijami :-). Na koncu je vseh 12 zbasanih v kombi (Turčin in Slak imata celo kar stojišča) in gasa gor in dol na start.

Tu je že ekipa Guido-prevozi in še nekaj drugih. Ker je oblačno in še premalo dela, začnemo z dolgotrajnim čakanjem. Malo krožimo, nakladamo, jaz celo pritrdim Rooka nazaj v njegov domači sedež, pa še luknje na njem poflikamo. Potem gre kot prvi v zrak Matej Belčič, ki mu rata pobrati. Drugi predtekmovalec scuri, potem pa še čakamo in čakamo. Končno se naredi malo sončka in začne nekoliko bolj delati in začnejo postavljati najbolj prepričani – vase in v svojo opremo (ekipa Ozone Enzoti in Mantre6 🙂 ).

Še malo počakamo, da se prepričamo, da večina že ostaja v zraku, potem pa … gremo naši: Erzo, jaz, Mateja in Luka in še Uki, Manca in Mega. Takoj po startu (lepo hrbtno, prosim 🙂 ) se nikakor ne morem spraviti v sedež (elastika se mi je očitno snela s čevlja pri startu…). Na levo do V roba in se počutim kot v tangicah in se nikakor ne morem namestiti v “odprti” sedež. Delam se, kot da je vse normalno in poskušam malo nabrati (in preklinjam, ker se mi zdi, da bom na koncu zaradi tega scuril…) in mi res uspe nekako spajsati se nad greben. Končno sem dovolj visoko, da se odpeljem naravnost ven s spuščenimi komandami, tako da si z rokami nekako spodviham kokon in se le spravim noter. Potem pa spet zagrabim komande in zavrtim in sem “v elementu”.  Naslednjo uro vrtim pretežno nad V robom, do vojašnice (skupaj z Matejo), pa nazaj in poskus proti Danijelu, pa spet ves nizek nazaj, pa spet naberem, dokler nimam prstov že popolnoma otrplih, tako, da se po debeli uri odločim, da grem na pristanek.

Pospravim in k Igyju do Mateje, ki je že tam. Bilo je lepo, čeprav Mateji ob kuhančku priznam, da sem bil vmes ves zakrknjen vsakokrat, ko je čudno streslo padalo, ali pa je hotelo zaviti malo po svoje (mešanje JZ in burje ?) in sem kar zategnil “uzde” mogoče še malo bolj, kot bi bilo treba… Zame ni bilo brezdelno letenje, ampak mi je bilo treba ves čas delati in napeto spremljati situacijo… Pristane še Luka

in ko že skoraj ugasne dan, še Mega in Uki

in Erzo tam pri Kronberku.

Končno se vsi zberemo in še premik na zaključno pojedino v Avio Pub 🙂 .