Po petih dneh prisilnega neletenja je danes kriza že huda. Z Erzom tipava voljo drug drugega. Kljub izrednim razmeram po vsej državi in rahlemu dežju v LJU, volja je in se zmeniva za 14h. Cilj je Unc. Tam je žled podrl en steber in delno polomil drugega pod 400 kV daljnovodom, kjer je “potencialen start” (včeraj je bila, zaradi pravega vetra, idealna prilika zamujena). Mega sporoča, da daljnovod že popravljajo.

Pogled na pokrajino ob avtocesti je res grozljiv (kot po jedrski eksploziji). Na Uncu je takoj jasno, da do “potencialnega starta” pri daljnovodu ni možno (delavci, sneg, zapora ceste…).

Pobereva Mega na hišnem pragu in od zadaj proti tolažilnemu startu na Orljeku. Pol hriba je zasutega s podrtimi drevesi, tako da ni šans, da bi se prebili z LCjem malo više, pa tudi smisla nima, saj piha narobe (SZ). Predlagam Primorsko. Erzo in Mega se strinjata z izletom (za letenje sta skeptična…).

Od Postojne do Čebulovce drevesa, kot iz stekla, cestne škarpe kot ledeni slapovi. Od Kozine naprej sneg izginja, jača pa burja… Osp – burja piha od zadaj na izvozu – neuporabno. Dež pa je do sem skoraj popolnoma ponehal. Erzo se spomni na Pavličev Rožar.

Pri cerkvici piha malo premočno za naš okus, čeprav je smer skoraj v redu. Naprej na Kikiriki. Mogoče bo S start. Vreme turobno mračno in oblačno.

Na standardnem startu trakci kažejo idealno J smer (!), izmerimo 9/13,6. Gremo malo na sprehod po grebenu in na ogled bunkerja. Ko pridemo nazaj smo si vsi enotni, da manj piha (namerimo sunke le do 9). Erzo zalaufa po 2.klaso in začne postavljati z Megovo pomočjo, čeprav začne rahlo kapljati.

Potegne in ga liftne malo nad start in se počasi pomika vzdolž grebena. Vidi se, da je na startu idealen veter (J), v zraku v resnici močan JV, saj komaj leze naprej. Jaz, v cota klasi (z Megovo pomočjo postavljanja in razpletanja štrikcev v rahlo nastajajočem mraku),  kmalu za njim pripravljen. Kaplja vedno močneje. Potegnem naprej in ga stabiliziram in preveriva štrikce v zraku in stopim v zrak. Erzo je nehal jadrati ob grebenu in je že daleč zunaj, nekje  v višini mejnega prehoda. Malo še zavjuga in pristane.

Jaz direktno ven, gre počasi, vendar drži. Ko pririnem nad dolino, že pošteno škreblja po padalu. Malo zavjugam in pristanem na travniku zraven Erza.

Hitro zmečeva skupaj, ko je Mega že pri naju. Na poti nazaj v ledeno dobo še malo podražimo Magičnega Mačkona. Leteli smo 🙂 …

 

Erzov komentar leta: iz zasneženega in zaledenelega Unca naprej v kopnino, ki se pokaže že ob cesti takoj za Senožečami. Še malo prej na Banderi so avtocestni useki tako okovani v led, da bi jih lahko prvenstveno ledno plezal! Najprej na Rožar: tudi Pavlič ga je hodil dolgo samo gledat. Piha skoraj prava smer, le za moj občutek presunkovito in močno. Naslednjič. Kikiriki: izmerjeno 8/13, gremo kar mal na izprehod po grebenu in ko se vrnemo le še sunki 9, da panika. Čeprav trakci lepo kažejo gor, je v zraku takoj jasno, da piha z leve in gps noče zaznati, da že letim, ko najprej ne gre naprej. Ponuja se tudi dež, tema pa itak.