Tudi danes je vreme za nikamor. Sicer je to že četrti dan brez letenja in potreba je že huda. Manca tudi tako čuti in predlaga popoldanski ogled Ane. Erzo okleva med tretjo ponovitvijo raziskovanja Planinskega polja s kajakom (kar je izjemen dogodek, s padalom pa lahko letimo “vsak” dan) in padalom. Moje misli gredo tudi na Vipavsko (najdem “suhe” ceste), pa je splošna vremenska situacija vseeno preslaba, da bi tvegali odhod tja.

Z Manco sva že skoraj za Ano, pa Erzo pove, da na Vrhniki že dežuje in nesigurnost letenja prevaga: Manca se odjavi iz jate, jaz pa grem z Erzom na kajakarjenje.

Na Železniški k Erzu in na Unc k Megu po Erzovo pozabljeno robo. Potem nazaj na Laze, kjer ima Erzo zaparkirana 2 kajaka pri kmetu, ki mu že skoraj zaliva hišo. Okoli policija, gasilci,… pred hišo se gradi nasip.

Toplo oblečena se spraviva v kajaka (Erzo mi da osnovna navodila in me pomaga spraviti s kajakom v plovno stanje). Stran od hrupa na jezero, kjer v začetku zaradi močnejšega vetra kar valovi. Erzo me spodbuja, tako da se začetna nelagodnost ob lovljenju ravnotežja počasi zgubi. Ko se iz napetega sedenja še sproščeno naslonim nazaj, postane veslanje in drsenje po gladini res uživaško…

Občasno plujeva med štrclji dreves ki jih je uničil požled. Erzo vmes filma in slika z GoPro, da bo avantura ostala za večnost 🙂 ….

Cilj je drugi konec Planinskega polja pri gradu Hasberg. Čez približno uro sva tam in srečava Erzove kompanjone iz jamarske sfere. Malo poklepetamo in spijemo pir, jaz pa ves vesel postanka, saj roke že kar čutim. Po postanku se usmeriva povprek proti Planini, kjer so hiše ob spodnji (stari) cesti že do polovice oken v vodi. Erzo bi šel pogledat prav v kot (Malni, Ravbarjev stolp) in se usmeri tja, jaz pa se zavem, da bo treba veslati še vso pot nazaj v Laze in se usmerim kar proti balam (naš parking za letenje z Grmade), ki so ravno še iz vode. Ob tem bregu do britofa, potem pa nazaj na “odprto morje” in proti Jakovici. Tam spet opazujem hiše, ki so že zalite in potem nazaj do izhodišča.

Ko se spravim iz vode in odvlečem kajak do skednja, pokepetam malo z domačini. V avtu se preoblečem v suho in že pride tudi Erzo s podaljšanega obhoda. Pospraviva še njegovo robo in se za zaključek povabiva k Megu na čaj in okusen kos orehove potice (Pečjakove, ne Megove 🙂 ). Hočemo pogledati še pravkar narejene posnetke, pa Erzo ugotovi, da v kamri ni bilo spominske kartice… Nepozabno doživetje 🙂 !