Itak je spet SV čez vso SLO, s tem, da je na Primorskem burja, kot se spodobi 🙂 . In je zjutraj enega usklajevanja kam in kdaj. Erzo danes pavzira, vseeno pa ga zanima, kam gremo. Manca je najbolj energična in na koncu se odločimo za Štajersko s sprotnim prilagajanjem ciljev: Manca, Mega, Uki in jaz. Mateja in Luka odstopita v neko svojo varianto (na koncu hoja na Polhograjsko Grmado brez letenja).
In me Mančin novi berlingo sprejme na izvozu Bizovik, skupaj z vso mojo letalno kramo (vsa 3 padala, da bo dovolj za ves dan 🙂 ). Na poti proti SV države se, v sodelovanju z lokalnimi nasveti, dokončno odločimo za Pohorje (čeprav postaja gori javlja 6/9,4 ).
Pripeljemo se do Bellevueja v ostanke zime in začnemo previdno tipati situacijo. Za vse je to neznan letalni teren in trema pred neznanim dela svoje…. Veter je sicer malo upadel, pa obrnil na SZ (5,4/8,8) in celo uro postopamo do starta ob gondolah in naokoli, dokler ne posije sonce in veter upade še za 1m (5/8). Veter nabija pretežno z leve in to je glavni razlog za cincanje. Uki ves čas pozitivno spodbuja (njemu se ne zdi tako močno…) in prav njemu gre zahvala, da ne odstopimo in končno le vzameva robo in dol na start (Mega je že ob prihodu izjavil, da ne gre v luft, Manca pa se je za to odločila med čakanjem).
Manca in Mega nama pomagata postaviti. Uki elegantno odleti, meni pa pri vsakem dvigu padalo odnese na stran in ga sesuje. Končno Mega in Manca odkrijeta tesen vozel, ki da Manci kar nekaj dela, da ga razplete (jaz itak ne vidim nič od teh enakih belih štrikov na belem snegu 🙁 ). Po tem lepo dvignem hrbtno in speljem po zasneženem pobočju. Najprej me lepo dvigne nad gondolske zajle in celo nekaj naberem, potem pa me začne spuščati levo od zajl, kjer naj bi ob SZ dvigovalo (Referenca: Friderik Vajnhandl – Čupavi). Uki je ves čas vrtel tod naokoli in se potem odpeljal na desno pobočje (veleslalomska poseka), jaz sedaj za njim. Malo me bremza nasprotni veter, ampak z rahlim gasom popravim in sem kmalu pri njem. Čeprav je bil že dokaj nizko, spet najde dviganje in vrti. Jaz se le za kratek čas zadržim na tej višini, Uki pa lepo nabira. Nekaj časa še vztrajam, potem zapeljem nad ciljno veleslalomsko areno in ribnik (kjer pa spet dobim malo dviganja) in pristanem na majhnem travniku pod ribnikom.
Zoranovo Pohorje
Ko pospravim, pristane še Uki po dobri uri letenja 🙂 .
Ukijeva urca na Pohorju
Končno sem dočakal to Pohorje nad svojim rodnim krajem – novnov !