Ker je na pristanku kar nekaj avtov, čakam pol ure, da bo kakšen lastnik pristal, ali da bo kakšen nov prišel. Nič.

Ko imam dosti počivanja, grem peš do glavne ceste in tu takoj izsilim štop – žal samo do križišča. Tu pa takoj ulovim nič hudega slutečega novodobnega graščaka, da me odpelje do Gozda. Ker sem tu in uskladitve z Mančinim delom jate očitno ne bo, pač moram izkoristiti, kjer sem. I

n sem po slabi uri in pol od konca prve akcije na startu na Gozdu s 1.klaso. Ko začnem postavljati, naenkrat začnejo prihajati novi padalci (a niso mogli kakšne pol ure prej 🙂 … ). Piha lepo 3,5/5,8.

Drug za drugim se spravimo v luft in lovimo živahne stebre. Dva, trije takoj scurijo, drugi se borimo. Najprej s težavo nabiram, potem pa le ujamem lepo dviganje in naberem nad Kriško planino. Bliže grebenu je čutiti močnejši veter, ki se nekako kar zliva čez rob (S ?), bolj zunaj pa je treba kar iskati dviganja. Dosežem skoraj 1600 višine, pa nobenega pravega efekta (da bi kam odletel 🙂 ). Po slabi uri sem že malo zmatran od vsega skupaj in pristanem pri Cigliču in Piškurju.

Še malo pomodrujemo, dokler ne pride idealen prevoz za gor po avte…

Mega in Manca nista dočakala umiritve na Strmci, na Lijaku sta Erzo

 

in Tom lepo odletela kurirčka,

Emil pa je ostal na domačem terenu :-).