Danes ni kaj dosti za povedati. JZ nabija čez vso Slo, razen okoli Lijaka in malo manj v Istri. Manca je frej in sliši samo na Lijak ali mogoče Buzet. Erzu se ne da. Mega je pripravljen.

Ob 12.15 na Železniški k Manci, na Uncu vskoči Mega in do Lijaka. Sonce počasi prekriva koprena.

Čakamo kakšne pol ure Igyja, da pride dol (vmes nakladamo s Kantetom) in potem gor na start (celo dol nas zapelje), kjer so v glavnem tujci in le malo naših. Piha kar močno, čeprav je nebo že pokrito.

Postavimo (seveda ob Megovi asistenci). Hrbtni start mi kar ne gre in mi padalo kar nekajkrat sesuje, potem pa mi le rata in se obrnem in stopim v zrak. Jadram sem in tja lokalno najprej sam, naberem do 1300, potem pa se priključim Megu in mu poskušam slediti. Malo ven, potem pa do Danijela, kjer se poskušam(va) najprej obdržati, potem pa le naberem nad hrib (Mega seveda že prej) in še malo drajsava tu naokoli. Potem se Mega odpelje nad pristanek in že zelo nizko dobi nad pristankom dviganje in nabira, nabira. Jaz za njim in ponovim vajo. Rata mi, steber je močno zanešen, jaz vrtim in vrtim in vrtim in me dvigne s 400 nekje do višine starta proti V robu. Megu je že dosti in gre pristat. Jaz grem nazaj na greben in še tu drajsam kakšne pol ure, potem pa z višino 800 direkt ven in v širokem obvozu na pristanek, kjer sta že Manca (ki ji je bilo že prej dovolj drajsanja 🙂 ) in Mega pripravljena za odhod.

Še na cukr v Ajdovšno in zaključek lepega mirnega (lokalnega) letenja 🙂 .