Skozi vas se zapeljeva na nasproten travnat grič (kjer že nalagajo vejevje za sežig čarovnice – ali pa mogoče za prvomajski kres 🙂 . Še en lep potencial, ampak piha preveč od strani-zadaj. Zato naprej.

Na poti do naslednje lokacije prevoziva Kočevsko glavno cesto, čez na Turjak in mimo Turjaškega gradu. Občudujem  lepote pogledov in vzdihujem nad divjostjo ovinkov, ko se spuščava dol v Podturjak in dolino Želimeljščice. Pristanki so (samo štarta nikjer na vidiku). LC zabrenči v strmino nad Ščurki gor proti Kureščku.

Najprej en ogled pri kmetiji, ki se meni ne zdi preveč realen (Erzu pa se zdi čisto OK, samo nekaj pastirjev je treba podreti…).

Potem pa okoli ovinka in zaparkirava na travnatem sedelčku. Tu je pa tako lep start, da kar vzameva robo in gor na vrh travnate glave. Skoraj 200m niže je dolinica – samo piha pravokotno z leve … in to kar. Erzo bi skoraj začel postavljati, meni pa niso všeč grape spodaj, v katere piha strogo z leve (rotorji ?). Pa še na vrhu najine travnate glave piha od zadaj !! Erzo se strinja z ne in nadaljujeva mimo Kureščka.

Tukaj še en ogled (Erzu že znane lokacije), pa naju spet “zavrne” napačen veter (in drevesa, ki so višja od roba starta…) in sedaj samo še na tolažilno, že znano lokacijo pri Dobrovici.

Ko se ustaviva, piha najprej močno, med postavljanjem pa jenjava in malo pomeša sem in tja. Skoraj šolski teren s 50 višincev. Erzo potegne in se odpelje in pristane na ravnici spodaj.

Potegnem še jaz in se lepo popeljem po luftu do njega.

Erzo pešaka gor. Ko pospravim, že pripelje LCja mimo. V večernem mraku voziva po Ižanki. Pa je še tretji danes 🙂 .