Zjutraj še malo sončka, potem pa se začne zapirati, kot je napovedano. Zelen JZ čez vso SLO. Kličem Erza, pa ni zanimanja (“službene obveznosti, pa preveč piha…” – kot da je to ovira 🙂 ). Svetuje pa, naj zdražim Nevidnega MM. In ga res: tudi on predvideva, da bo premočno, ampak ker je doli že vse pokrito, mogoče ne bo premočna dinamika na Vremščici… sva zmenjena za ob 12 in pol… Erza še vedno ne gane.

Ko sem na poti proti Vrhniki se še enkrat slišiva – in ga še vedno sploh ne zanima. Sporočim Manci, da bova s Petrom predhodnica. Na letališču Nevidni zmajuje z glavo, da so občasno resni sunki. Ampak pejva gor pogledat.

Na zgornjem startu piha-piha (“ravno na meji za odletet” – po MMju). Priveževa se v sedeže in čakava na primeren bolj šibek trenutek. Manca hoče natančne podatke, ker je že na poti po Mega in ne bo hodila sem, če ni res OK. Zmerim hitrost 7-8 /9,5 (pa ne merim predolgo, da ne bi prišel še kakšen sunek 🙂 ). Z odgovorom je zadovoljna in bosta prišla 🙂 .

Nevidni se izstreli v luft. Jaz še čakam na malo šibkosti, pa je ni. Potegnem … in me odkajta-oddrajsa na vrh hriba (na nogah, da ne bo nesporazuma). Nekako le udušim padalo in grem še nižje po hribu. Sedaj ga samo za 1/3 razprem in čakam. 10-15 min.

Potem pa le za trenutek ošibi in potegnem in ga stabiliziram nad glavo in se obrnem … in me že dvigne od tal naravnost gor… in me kar lifta kakšnih 80m nad start. Potem se ustavi dviganje in začnem lesti naprej z 10 (Bernoulli pa to…). Slowmotion vozim v močnem vetru ves napet sem in tja in nabiram. Peter je že bolj spredaj in više in bolj razkošno obrača. Na spodnji start prideta Manca in Mega – najprej na opazovanje. Peter mi pokaže močnejše dviganje na desni in zapeljem tja. Zdaj sem že čisto sproščen. On je kmalu do baze (1200), jaz pa tudi (lepo počasi – z vetrom 50, proti vetru 10, pa na trenutke tudi manj). Manca pride v luft, za njo pa še Mega (tam spodaj 🙂 ). Čez nekaj časa se odpeljemo daleč ven proti letališču in začnemo zgubljati. Posamično se vračamo in smo ekspresno (45) spet pri pobočju. Jaz najnižje in se že sprijaznim s pristankom na Piki. Pa le stisnem ob pobočje in sem po nekaj zavojih spet v močnejšem dviganju in… nad zgornjim startom. Manca toplanda.

Jaz spet naberem kakšnih 100m nad start v vedno močnejšem dviganju (Bernoulli pa to) in me že skoraj splakne za start (brez gasa rikverca…), pa se z močnim gasom le zrinem naprej in potem samo še dviguje in se peljem na isti višini naprej čez letališče in cesto nad Škocjanske jame (čudovit pogled na kanjon reke Reke in njeno izginjanje v udor Škocjanskih jam… ). Mega se ekspresno vrača, Nevidni pa vidno še naprej vrti nad Škocjanom. Ko se nagledam, se ekspresno odpeljem nazaj. Mega toplanda, Nevidni mi je res neviden in meni zmanjka baterije v postaji in ne slišim več, kaj nameravajo ostali – predvidevam, da bomo počasi zaključili in pristanem na letališču. Prečudovito letenje v močnem vetru z nekaj bazami.

Pa ne zaključijo… Manca še enkrat v luft (vadi hrbtni start v močnem vetru), MM pa se spet pojavi nad zgornjim startom in še pol ure drajsa po luftu, dokler končno le ne pristane zraven mene… Mega pripelje LCja dol, Manca, ki medtem spet toplanda in pospravi,  svojega,

Nevidni odhiti po obveznostih, mi trije pa na zaključno druženje v Dolnje Ležeče. Fenomenalen letalni dan, glede na pričakovanja in tudi sicer 🙂 .