Danes po napovedi manj vetra kot včeraj, sicer pa podobno. Nevidni MM je včeraj napovedoval za danes Vremščico, s tem, da je treba čim prej na start, ker bo potem (ko je čas za pobrati otroke iz vrtca 🙂 ), že zaprlo in ne bo nič več. Tako je najprej dogovor za 12h, pa Erzove obveze prestavijo čas na 12.30 (zelena zavist od včeraj mu ne da, da bi današnjo Vremščico izpustil, čeprav, roko na srce, smatra, da bi bilo bolje na projekte na Dolenjsko, ker bi to bilo bolj sigurno 🙂 – pa še prav ima, se bo izkazalo konec dneva…).

Vmes še snameva Mega na Uncu in do letališča. Spet se Nevidni izogne furi gor, saj je le Erzov enoprostorec (odslej bo to EEP !!) dovolj velik za 5 ljudi (še Rajko Sila) in 8 padal… Seveda z EEP limuzino ne moremo na zgornji start, kar pa je, v današnjem SZ vetru, edina varianta. Torej pešaka od križišča gor, z vetrom v rit.

Na vrhu posedemo po griču in modrujemo, ker piha čisto z desne, celo malo od strani od zadaj (tudi Veliki klopotec tako kaže). Nevidni ne izgublja časa z modrovanjem, ampak izvaja fine tuning na sedežu in ostali opremi… Končno obrne veter malo na Z (ko Nevidni potegne padalo iz vreče – to običajno vremenu pomaga 🙂 ) in panika. Izkoristimo trenutke šibkosti vetra (v smislu jakosti in smeri 🙂 ) in drug za drugim stopimo v zrak…

Po začetnem liftu se obrnem direkt na Z v smeri spodnjega starta in skoraj mirujem (10 naprej), potem pa dobim batino, ki me celo rikvercne in prestavi 100m više (ostale to zelo zabava – povedo ob koncu…) in potem gre malo laže naprej. Erzo in Nevidni zadaj nabereta ( s pomočjo te iste batine…), jaz pa si ne upam obračati (da me ne odnese preveč v levo nad bore) in raje rinem naprej. Ko pridem pod nivo grebena (mimo spodnjega starta), me SZ samo še splakne proti letališču. Najprej mislim, da sploh ne bom prišel do tja, pa se na odprtem padanje umiri  in lepo živahno pristanem na koncu piste.

Rajka Sila je samo splaknilo dol po pobočju, tako da še do Pike ni prišel. Erzo in Nevidni sta dovolj nabrala na vrhu, da sta visoko pririnila nad letališče in se tod naokoli obešata še pol ure. Mega samo scuri zraven mene. Ko pospraviva, tudi Nevidni in Erzo (Erzo zadnji 🙂 ) pristaneta pri avtih.

 

Erzov komentar leta: je pihal S ali SZ 3m/s na štartu (odzadaj ali kvečjemu čist bočno), sonca ni bilo. Potem se sonce malo bolj potrudi posvetit skozi oblačnost in imamo 15-20 minut vetra deloma celo na gor!

Mega gor po EEPja in Erzovo denarnico, ki se valja po startu (ne zgubljam samo jaz stvari na startu 🙂 ). Sedaj pa naprej, ker je dan še mlad in je ta veter treba izkoristiti…

1. Najprej na Zajčico – pod gavgami (pod Na gavgah), kjer nas ustavi lastnik visoko ograjenega gojišča srnjadi. Ne, danes ne.

2. Potem gremo do Lipice in do meje in le najdemo cesto gor na Kokoš. Na koči na vrhu ostanemo samo s pregrešno dobrim vonjem po golažu- brez golaža (kdor je pač bil zainteresiran 🙂 ). Naslednjo uro tavamo po okoliškem borovju in iščemo/najdemo T(ita), ki pa je neodletljivo zarasel s šibjem (Erzo bi, če bi le malo bolj pihalo 🙂 ). Slabo je to Ščuka pred 10 leti pucal… Erzo še kar noče iti in bi z žagico začel pucati, pa mu je ne Mega, ne jaz,  ne dava…

3. Pod to točko raziskujemo več področij pod V pobočjem Nanosa med Šmihelom (Kaculj) in Stranami, pa v glavnem najdemo samo italijanske bunkerje…

4. Končno se odpeljemo na Unc, odložimo Mega in v zadnji svetlobi dneva Erzo odskaklja z Velikega Orljeka, da je zadovoljen 🙂 …