Mega mi svetuje, naj grem še enkrat gor z njegovim avtom. Potem se javi Emil, ki je prišel na start in pravi, da ne piha nič, ali dol. Mega in Erzo nabereta na 2200 in se odpeljeta proti Borovnici. Emil čaka in ni spodbuden. Pokliče Luka, da je pristal nekje J pod Vremščico.

Slakov komentar leta: Prvič na slivnici. Zadnjega stebra si nisem upal zvrtet do baze ker je bil razvoj kar velik, naprej pa v redu. Neki časa drži, nato pa še z burjo dol. Samo, da si ne želiš dol… Pristajam na knap ob železniški postaji (lahko bi drugje), vlak pa ne pelje. Noben ne vstavi, tudi prazna cesta. Na koncu peš do malo naprej od Famelj (famlje) – 9km. Tam končno štop do divače, kjer čez pol ure dobim bus. V lj ob 20:00.

 

Čez pol ure imam dovolj čakanja in se z Megovim avtom odpeljem gor (tako imamo gor vse tri avte in nobenega več dol).

Ko pridem na start, ravno pihne gor in Emil odleti.

Grem do koče in prosim, če bi kdo zapeljal katerega od avtov dol. Ni kandidata. Čakam pri koči, da bi prišel še kak pešak. Najprej spremljam Emila po postaji, potem mi mrkne. Slišim pa Erza in Mega, ki sta že mimo Vrhnike in nekje pri LJU. Še kakšno uro tavam med startom in kočo. Trije mi odklonijo šofersko uslugo.

Pokliče Emil, da je pristal v Grahovem. Grem po njega in oba nazaj gor.

Na startu piha čisti Z in to kar konkretno. Tu sta sedaj dva padalca (Jure Habjanič in Grega Milčinski), ki se ravno pripravljata za start.. In prostovoljna šoferka za njun avto. Emil ne bo več letel, jaz bi pa rad (da bi se malo potolažil od vsega hudega tega dne 🙂 . Emil telefonsko dobi enega potencialnega šoferja, jaz pregovorim prisotno šoferko za pomoč … Ravno ko odhajam ves vesel po robo, da bom letel,  Milčinski dvigne padalo, veter pa mu ga zabije nazaj in ga odšlepa v jamo !!…

Ko pridem nazaj, ostali še pomagajo Gregu, ki je očitno fasal nekaj udarcev (butnilo ga je naravnost v skale ob steno jame). Bled je kot kreda, čeprav pravi, da ni nič. Malo počiva, potem se odloči, da ne bo več poskušal, Habjaniču pa je tudi premočno (postaja pravi 7/11). Grega boli zapestje in noga in mu svetujemo kontrolo na urgenci. Ker so trije, ponudijo, da odpeljejo dva naša avta dol, Emil pa bo mojega, če bom letel.

Ko sva sama, se zdi, da kar malo manj piha (postaja javlja 6/10), Emilu se ne zdi premočno, meni pa tudi ni preveč (na Vremščici je bilo že močneje 🙂 ).

Postavim in se pripravim, da bi za trenutek jenjalo, pa kar noče (najhujši problem mi je, ker je Z in je čisto paralelno s pobočjem z desne). Mega javi, da sta pristala pri Trebnjem :- ) !!

Erzov komentar leta: Včasih smo rekli, še danes je april, ko je bil že maj, kot danes. Na štartu nam že pokrije, ne vemo niti na katero stran naj štartamo. Slak štarta vsaj pol ure prej, do baze in odleti. Midva z Megatom hkrati, ko se k sreči spet pokaže sonce. Potem pod bazo zarinem v veter v sever, domov natikat nače, kot sem »obljubil«. S padalcem se kaj zmenit je res težka če sveti sonce! Na Vrhniki se malo pobereva, samo stran od grdih oblakov s katerih visijo plohe, prej PO, zdaj Hotedršca, Idrija. Kar naenkrat se veter iz severa obrne v JZ, zapeljem se nad Ligojno in prekle bodo morale počakati… Paziti je treba le na 1500m!

 

Potem nekajkrat hrbtno dvignem, pa me tako ali drugače sesuje (me dvigne v luft in zavrti, prepozno zabremzam,…). Emil mi pomaga postavljati.

Končno ga v redu dvignem in stabiliziram in se obrnem in me že dvigne v luft. Potem pa jadram pred kočo kakšne pol ure v močnem laminarcu, vendar nabrati kaj več kot 1150m (nekaj metrov nad start) ne morem (ne znam ?). Potem se odpeljem proti vetru ob grebenu do pumpe in v zahajajočem soncu pospravim.

Luka Slak je prišel do Vrhnike in gre po Erza in Mega v Ivančno, jaz pa mraku v LJU. Na koncu sem se le malo potolažil 🙂 .