Erzo pokliče že navsezgodaj, da je danes tisti dan za Stari vrh (“…proti Tolminu bomo leteli,…”). Najprej sem za, ker upam, da bom v službi speljal, pa kmalu vidim, da mi rana ura (planirano 11.20 na Vrhniki) ne bo znesla. Žal odpovem (čeprav, roko na srce, glede na to, kako je bilo meni super na Starem vrhu včeraj, mi danes gotovo ne bi ratalo 🙂 ).
Sprostim se šele ob 14h in se uskladim z Ukijem. Mene sicer mika bolj v Karavanke (ali Kamniške), pa Uki zagotovi, da bo na Zavrhu super.
Na pumpi prestopim k njemu in gasa gor. Na štartu vroče za rastopit se, piha komaj kaj (baje bolje kot včeraj). Postaviva.
V drugem poskusu sem le v zraku in hitro na levo na raz. Slabo kaže, vendar ne scurim, čeprav nabiram le po metrih in spet zgubljam. Uki je hitro pri meni in je celo nekaj pod mano. Cca pol ure se tu matrava in vrtiva in se ne predava, potem pa je Ukiju dovolj in javi, da gre v Dol (kotlina od Škorpijona gor). Najprej ni obetavno, potem pa začne nabirati. Takoj sem za njim in tudi sam začnem nabirati. Še zavrtiva in se končno spajsava nad greben. Naslednji 2 uri pa je sama poezija. Najprej še malo živahno okoli starta, potem pa se umiri v laminarca, tako da se samo vozim do Javorča in nazaj.
Po prvem povratku na start naberem skoraj do 1400, Uki pa se preko 1600 odpelje v smeri Prižnice. Žal se mu sredi doline udre in samo scuri na J konec Borovnice.
Ukijev let
V zraku se pridruži še ata Štusej (ki sploh ne ve za težavne začetke današnjega jadranja 🙂 ). Ko me roke že pošteno bolijo, pristanem ob pumpi, kjer pije pivo Uki zraven LCja.
Zoranov le
Še jaz radler, potem pa z ovinkom pri Ukiju naloživa še Štuseja in gasa gor po Ukijev in Štusejev avto.
Danes je bilo res fenomenalno umirjeno, brez stresov in z lepimi višinami 🙂 . Zelo zadovoljen 🙂 .