Zjutraj se napoveduje lep dan z burjo.
Erzo pokliče okoli 9h: panika! Takoj zdajle se gre na Ravno goro. Mega ni dobil, sva sama… Se strinjam z akcijo in se začnem rihtati in si vmes v paniki z nožem skoraj odrežem kos prsta 🙂 … Čez 10 min pokliče Erzo, da sta v Čretnikovem kombiju (dostava na start) le še dve mesti, mi pa smo trije ?! (se je vmes prijavil še Slak). Seveda odpovem udeležbo in si oskrbim poškodbo 🙂 .
Naprej poteka dopoldan normalno: z Megom se uskladiva za kasneje, Manca je tudi fraj, torej ostane samo še usklajevanje cilja… Na koncu se odločimo za Lijak (na Kovku nabija 12/18 burje, s počasnim upadanjem…), kamor gredo tudi Kraševci (Gorazd, Ščuka).
Na pristanku že nekaj odletelih čeških tečajnikov, prevoza gor ni. Mega nas odpelje gor in dol na start. Na startu nekaj znanih (Istok,…), vse pa zabasano s češkimi tečajniki. Piha lepo, malo nas moti edino močna burja zgoraj, ki pa je tu ni čutiti. Mega se takoj pripravi, jaz si tudi kmalu najdem luknjo na startu in počasi pripravim. Manca še malo zaleže v senco, ker je zmatrana. Mega je kmalu že visoko v luftu.
Jaz startam, ko, po skoraj zatišju, spet malo lepše pihne (mogoče, pa se mi samo zdi, glede na veter zadnjih dni 🙂 ). Ob pobočju me nič ne drži in šele na V robu dobim dviganje, ki ga zvrtim do 1200. Više mi ne gre. Tu je že čutiti šejkanje burje in grem bolj ven, pa gre samo dol. Ko sem že nevarno nizko, spet ob pobočje in nabiram in drajsam sem in tja v vplivu močnega V. Po slabi uri imam dovolj (imam mravljince v prstih – sigurno od vreza, pravi kasneje Manca 🙂 ) in ko naberem do 1100, se odpeljem na Danijela, tu še rahlo naberem, pa me V preveč zanaša, tako da grem nazaj, direkt v V in prilezem z vmesnim vrtenjem bogato nad pristanek po uri in pol.
Zoranov let
Skoraj se scedim, ko pospravim. Manca in Mega (ki je priletel z obhoda nazaj nad start) se zgoraj dajeta, kdo bo toplandal…
Manca čez nekaj časa pristane na uradnem, kjer skupaj opazujeva, kako Megu končno uspe pristati zgoraj in reši avto.
Počakava, da pride po naju in domov…