Danes je že skoraj kazalo, da na koncu ne bova nikamor šla, pa se Erzo le omehča in pride do Rutarja, kjer ga čakam za akcijo. Na Dolenjsko. Najprej ni pravega cilja, pa Atlas in Erzovo strokovno znanje (pa tudi predhodna popotovanja po Sloveniji 🙂 ) hitro najdeta cilj.

V smeri Zagradca pri Grosupljem in krtina nad progo z vasjo je Lobček. Gor in pri zadnji hiši parkirava, v soglasju z domačini, ki gredo z nama na vrh. Preveriva levo (nepokošeno) in desno varianto (lepo pokošena) in se odločiva za levo (ker ni drevesne pregrade na dnu travnika, ampak samo žel.proga 🙂 in ker V veter piha malo bolj gor).

Med postavljanjem pride še kopica mularije zraven. Erzo potegne, pa ga v prvo ne uspe dvigniti. Nabere in nazaj na start.

Jaz medtem zalaufam, zalomastim po visoki travi in uspem speljati. Na dnu pobočja me privzdigne, začutim močnejši veter izza dreves z desne in se odpeljem na travnik pod progo.

 

Erzo je že v zraku in se visoko nad drevjem odpelje na travnik čez mene.

 

Med pospravljanjem eden od mularije pride z motorjem od zgoraj in Erza potegne do avta. Še njegovo robo do konca zložim in je že pri meni. Novnovnov 🙂 .

Erzov komentar leta: Sem ga zapazil zadnjič, ko sva z Ukijem odhajala domov z vinča. Res šolski teren z eno napako: preletet je treba železniško progo. In mulc (ki sicer že kadi) me pride dol iskat z motorjem, da sem se počutil malo brazilsko.