Ko se vsi zberemo v Gorenji vasi, se z Revnom odpeljemo še enkrat gor do koče.
Šele tu se odločimo, da gremo še enkrat na start (no, midva z Edom, ki bi lahko sedaj rešila oba avta, Reven in Erzo sta itak za na start že od samega začetka…). Še enkrat muka do gor.
Piha podobno. Postavimo in odletimo: Reven, Erzo, Edo in jaz (zdaj brez komplikacij 🙂 ). Kjer je prej dvigalo, sedaj ni nič več. Vidim Eda globoko spodaj proti Javorju, sam pa se naslonim na J pobočje in v kotanji pri Podvehu dobim rahlo dviganje. Malo vrtim, potem pa slišim, da curita tudi Erzo in Reven. Reven pristane v dolini pred Poljanami. Odpeljem se za/nad Edom proti Gori, potem pa naprej, ker tudi tu ni dviganja (je pa zgoraj dosti lepše kot prej, nobenih temnih in grdih baz ni več nad Blegošem in naokoli). Edo scuri na majhen travnik v grapi pod Lomom,
Edov drugi
meni pa uspe pririniti prav do britofa v Poljanah, kjer me na koncu še pošteno prešejka (piha in meša iz vseh smeri).
Zoranov drugi
Erzu je uspelo nabrati, da se je zapeljal do Gorenje vasi.
Erzov drugi
Ko pospravim, je kmalu pri meni. Gor po Pojetov avto, kjer naju pričaka Reven, ki je peš/štop prišel gor v svoji režiji.