Ker sem že včeraj bil pregnan s starta, ko je nevihtnilo, grem danes malo prej 🙂 .
Ko pridem, na startu pihne rahlo gor. Proti Krimu in Vrhniki, kot da že dežuje, tu pa kot da bo vsak čas (vendar ne tako sivo, kot včeraj, pa tudi nič ne grmi 🙂 ). Ko postavljam, je nekaj rahlih kapljic, ki ponehajo. Zato pa pihne od leve – čisti V, potem pa še nekajkrat od zadaj, da mi celo posvaljka coto malo dol. Počakam, da od nikoder ne pihne (gor namreč ne več…) in odlaufam. Cota gre lepo gor, zagrabiti pa noče. Sforsiram in sem v luftu, me pa splakuje dol v travnati kotel, tako da že dvomim, da bom prišel čez. Potem pa le malo privzdigne, tako da speljem čez trofazno in drevesni rob na najnižjem mestu. Potem pa levo ob pobočju, kjer je kar čutiti čelni V veter. Malo me zaustavlja, ampak rinem ob pobočju (nad dolino je še močnejši V) in pristanem na pol poti med Vrzdencem in Horjulom (Zagorica).
Zoranov let
Pospravim in na cesto. Štopam kakšno uro, pa ne ustavi nihče. Začne kapljajti. Potem grem k neki hiši, kjer sta se ravno ustavili dve dami, ki ju postavim pred dejstvo… In me odpeljeta gor do Samotorce 🙂 .
Ko pešačim še gor do avta, se ploha ulije na polno…