Ker je proti notranjosti vse črno, poskusiva še na Socerbu.
Ko prideva na start, piha idealno gor (pa nobene žive duše…). Ko pa Mega raztegne coto, ne piha nič več, in ko se pripnem, že piha od zadaj. Potem pa čakam(va), da bi kdaj pihnilo gor – od mene pa dobesedno teče in kaplja izpod čelade.
Končno malo pihne gor, tako da ga lahko dvignem in stopim čez rob (čeprav sem bil v maksimalno laufajočem pričakovanju…). Najprej pošteno potonem, potem pa na levo in ob pobočju drži, tako da prilezem na J tik pod gradom Socerb do grebena. Za čez sem seveda prenizek, tako da obrnem nazaj in ven in čez Dolino na uradni pristanek pri cisternah.
Zoranov let
Vročina je nepopustljiva…
Ko je Mega pri meni, nazaj gor na Socerb in nazaj proti notranjosti. Imava sicer še neke ideje, vendar se je moj današnji čas iztekel 🙂 …