Ravno začnem zjutraj gledati slike s terena, ko pokliče Slak, kam da gremo 🙂 . Seveda me to dodatno spodbudi in takoj najdem nekaj svetlobe v sluzu in meglenem mraku, ki se zliva nad večino SLO: okoli Gorice je nekaj modrih lukenj 🙂 . In z Istokom včeraj dogovorjen obisk Korade (Kuuka in še kaj…) je izbran. Mega in Manca sta tudi za, Mateja & Luka ne.

Poberem Slaka, do Železniške, kjer prisede Manca in še Mega na Uncu. Istok med potjo odpove vodniško-šofersko sodelovanje (poroča pa o mokroti nočnega dežja in delnega sončka v Goriških brdih). Manca na Razdrtem malo navija za J smer (Socerb – Obala…), češ da se na Goriškem že zapira. Ampak jaz odvijem LCja dol proti Vipavi in iz meglic že posijejo prvi žarki.

V Gorici je še lepše in ob Soči gor do Plav. Čez most in z nekaj iskanja pridemo na sam vrh Korade. Pri koči ne vedo nič o štartu, zato se spet opremo na Megov spomin.

Malo nazaj dol in parking in pešaka z robo na start (kar je travnat pomol, s podivjano metrsko travo). Pod robom pa še stopnička v obliki napol zasutega strelskega jarka. Malo sicer zmajujemo z glavo (tudi piha skoraj nič in nekoliko z desne – JZ). Ampak Mega trdi, da je to pravi start Korada in začnem postavljati (mene še najbolj skrbi gmajna in griči brez vmesnih pristankov do travnikov v Plavah). Ostali mi pomagajo postaviti. Malo čakamo na primerni dih vetra, Mega in Luka na robu, Manca kot štarter ob meni.

In potegnem Rooka, malo onegavim, da se stabilizira in odlaufam čez rob. Speljem čez strelski jarek in potem po putru naprej. Najprej sem malo nervozen in se naslonim bolj na levo pobočje, ko sem pa bliže Soči, vidim, da so tudi ob reki nad Plavami uporabni pristanki. Nad Sočo spet bolj drži, zato podaljšam proti Plavam in nekaj nad pristankom celo prvič popiska. V dolini pa veter malo meša in moram z nekaj guncanja pristati v smeri proti toku (proti S).

Med pospravljanjem pride lokalec Zlatko Koren, malo za njim pa tudi naša trojica, ki jih moje letenje ni spodbudilo k sledenju…