PETI DAN: Resnici na ljubo je treba povedati, da je obstajal tudi četrti dan, ki pa ga Slovenceljni nismo štartali, saj se je dan iz oblačnega in koprenastega dopoldneva z veeeeliko vetra v 15 minutah razvil v lepo cumulusno nebo z nekaterimi oblaki razraščenimi preko meje in smo se odločili, da nam ni treba. Edini ki so povlekli: dva domača in Amer so curnili. Le eden do max 30 km. Popoldne se je veter ustavil, neviht pa ni bilo, vsaj meni pa je bilo kar slabo, ker nismo leteli, ko sem z bazena zijal gor v oblake.

Danes so bile po robovih kontinenta fronte z nevihtami, mi pa nekje vmes, kjer je bil premočan veter s kako plohco.

Pozno popoldne (prava ura štarta je 16.48) se oblaki umaknejo proti severu, kjer lije, mi pa edini (drugih ni) izkoristimo (no ja dva od treh), vetrovno nepozornost in modro nebo ter ga navrtimo!

Direkt s spet utrganega vinča na 3000m, ko je teren spodaj le 100m. Malo se še poigravam z mislijo ali bi bilo mogoče odleteti 100, če bi se še naprej držal visoko za finalni let, ko me usodno sklati, pa še senca oblakov na zahodnem nebu lepo dopolni mojo curažo.

Res prelepo popoldansko letenje, ki me je spominjalo na tako lansko v Patuju, posebej še, ko sem moral, zato ker retrive ni smel na privat kamionsko pot v polje, kjer sem pristal, kot takrat skozi gozd do ceste, le da tokrat po kengerujskih stečinah, same kengeruje pa sem na pristanku v tropu videl skakati prav blizu skozi pšenico v taisti gozd.