Komentar leta: DEVETI DAN:
Včerajšnji osmi dan je bil od zjutraj oblačen z veliko vetra, malo dežja dopoldne in z nevihto – fronto, zvečer.
Danes pa je na vrsti letenje! Kot vsak letalni dan se odpeljemo na paddock, kakor imenujejo plac, pisto znotraj pašnika in beseda pomeni prav to: pašnik. Veter naj bi popoldne nekaj pojačal.

Sam se hitro zrihtam in štartam v bistvu prvi zares, razen Gartha, ki trenira, se uči vinčat potem pa z M6 dol ne more več. Danes so se vrnili domača Kari Roberson in Bruce Marks ter Amerikanc Gavin Mcclurg – leti Xalps, ki so zadnje dni poniknili. Toda njihov nov vinč se pokvari!

Zahodna pista izgleda tako, da te vlečejo 500 m proti Z, nakar džip zapelje na glavno pisto, ki je orientirana na JZ in po njej naprej, ki se v celotni dolžini steza 3 km.

Prve baze med kopreno se delajo, preden me potegne. Odpenjam na istem mestu kot nazadnje, s 330 m in sicer na ovinku, ali je možno da prav vozeči džip vsakič sproži termiko? Na 15 km prvič do baze, nakar se držim desno, levo je kot bi odrezal gosta cumulusna oblačnost, ki je tedaj še idealna. Prav zato na 45km skoraj scurim, ker je sam rob tiste oblačnosti po katerem se vozim čudno scufan, da nazadnje vložim kviskota in se zapeljem ven pod črno bazico in res me vzame 150 m nad tlemi gor. Itak, da goni in klofa,kot še nikoli tukaj, Nemec, ki študira tukaj, pa vrže rezervo, ko faše kravato. Potem začne tisto prej omenjeno na levi divjati v višine. Na 70 km sem še na robu, saj se dogaja za mano, ostali bežijo dol, jaz pa stisnem še teh 30 km z vožnjo zunaj in čim nižje, v enem momentu se zdi, da lije samo 10 km za mano.

Na poti iz polja (45 min hoje) splašim lisico.