Erzo že dva dni govori, da bo danes Ivanščica… In gremo, čeprav Aladin ne obeta preveč. Še Mega in Ščuka pa Uki za šoferja (mora postopoma spet povečati stik s padali/padalci 🙂 .

Na poti vse mrčasto, nobenega sonca.

Na Ivanščici še veliko snega in mraza – in smo popolnoma sami. Navlečemo nase vse kar imamo, se malo podpiramo s hrano in čakamo na izboljšanje (v resnici pa optimizem pada).

Ko pride množica Hrvatov (brez JL 🙁 ), nas to le spravi na (nizke) obrate. Hrvati začnejo postavljati in se metati: večina kmalu izgine (na pivo), nekaj jih osamljeno vrti na levo. Med zadnjimi postavimo še mi.

Odletim prvi in se po nekaj muke spravim na 1400. Prvi za mano starta Erzo, potem Nevidni in Mega. Jaz zgubljam skoraj na višino starta (1100) in spet nabiram. Erzo s cca 1500 odleti čez vrh na J stran, jaz si ne upam za njim, ker mi je še vse zabasano in me ne mika v baze (ki pa spodaj v resnici sploh še niso pravi oblaki, ampak bolj nega gosta vlaga in mrč ?). Potem prideta Mega in Ščuka in blizu skupaj nabiramo. Mega se prvi odloči za čez, midva s Petrom mu slediva. Ko Uki vidi, da smo vsi na J strani, se tudi on odpelje dol z LCjem in nam začne slediti. Močno zgubljamo na J pobočjih, potem pa le dobim(o) dviganje in naberemo in naprej proti JZ. Sredi naslednjega (živahnega) vrtenja Erzo javi da je on na 14 km (scuril) in kje vendar smo mi…

Še nekajkrat zavrtim(o) skupaj, potem pa se mi zadeva ustavi pri Začretju (nekaj čez avtocesto Varaždin-ZG), kjer se ne morem več pobrati.

Mega in Nevidni seveda pobereta in odpeljeta dalje (v smeri Sotle). Pošljem koordinate Ukiju, pa moram vseeno še malo počakati, saj Uki najprej pobira Erza, ki se mora še malo potolažiti (slikce tukaj)...