Zjutraj že navsezgodaj Erzo sproži alarm: mešana jata gre na Kepo (in Domen Kastner z njimi); ker Erza (naju) to preveč ne zanima, saj Kepo (ki je dokaj naporno dostopen start…) že ima(va), hitro iščeva nek nov (vsaj približno hribovski) start (na Gorenjskem, kjer je krasen sonček). In Erzo predlaga Galetovec nad Bohinjsko Belo (ki ga še nimava, sva ga pa planirala poleti, ko sem si ga na koncu sam ogledoval v misiji “reševanja” Erzove hčere v Bohinju…).

Ob 10.45 na Britofu Edo, Erzo in jaz v LCja (Slaku je prezgodaj, ostali ne morejo zaradi takšnih ali drugačnih razlogov…). Na poti do Bleda že zdražimo Frenka (Ropreta – to je nekako njegov domači start 🙂 ), ki nas, kljub bolezni, pričaka v Bohinjski Beli. Mimo njegove hiške v Nomnju gor čez Gorjuše na Pokljuko.

Zaparkiramo in po kolovozu (cca 20min) do planine in na jaso na vrhu. Sonček in toplina in začnemo postavljati (nekateri prej, nekateri še na ogled na zračni razglednik nekaj metrov naprej). Piha rahlo s strani ali od zadaj (skoraj nulca).

Ker sem prvi pripravljen, potegnem, lepo dvignem Rooka (brez vozlov) in odletim takoj po vzletu levo čez smreke v praznino nad pečine in dolino. Malo mi zapiska, vendar mi je premalo, zato se odpeljem levo ob pobočju in potem nad dolino, kjer piha od Bleda. Cca 150m nad tlemi pa me močan “bohinc” iz Soteske odnaša proti Bledu, tako da po liftu pristanem na travniku zraven Frenkovega avta.

 

Ostali so tudi že v luftu. Erzo navija na skalah pod startom, Edo in Frenk počasi naprej. Edo me preleti in pristane nekaj naprej – bliže Blejskemu jezeru.

Frenk pristane pri meni. Erzo pa seveda potegne do Eda.