Iztekajo se lepi dnevi in čim prej moram v akcijo. JZ čez vso SLO, popoldne naj bi jačal. Faaca se prijavlja (kamorkoli), nekaj kasneje Jean predlaga Kovk ob 12h iz Postojne (“potem bo močno”).
Zato takoj z LC v Logatec, da pred “resnim letenjem” naredim mimogrede še kakšen novnov (skokec). Hitro na (že večkrat ogledani) start Pusto polje, kjer bo danes pravi veter…
Ker vem, kaj me čaka (šavje in suha praprot), razgrnem in lepo postavim padalo na travci zadaj zgoraj, v tangice in pripravljen prenesem nabrano padalo na praprot in šavje. Pikolovsko naštelam padalo in štrikce, da se ja ne bi kaj not zapletlo. Iluzorno… 5x grem z enega konca na drugi in vedno je nekaj praproti zapleteno v štrikce. Končno (se mi zdi), so na štrikcih le manjši koščki. Vetra malo, skoraj nič, smer lepo gor.
Potegnem naprej … in padalo gre hitro, vendar postrani gor. Pogledam, vidim eno ogromno gmoto praproti v zapletenih štrikcih in nekaj manjših trdih vejic, ki pa vseeno tudi zapletajo druge štrikce. Med tem sem že nekaj korakov niže in se zaustavim in padalo gre lepo postrani naprej in se obesi čez novoletno smrekco (cca 3-4m višine) spredaj. Višina je ravno ustrezna, da v naslednje pol ure spustim dušo im me skoraj zadene infarkt v vročini in naporu svojih delno rehabilitiranih okončin in obrabljenih kolen, ko rešujem štrikce.
Potem nesem gmoto gor na golf travco, pridem k sebi in pospravim, saj me Jean že kliče, kje da sem. V avto in skozi Logatec, vmes preverjam(o) vreme in veter in splošno situacijo … in me ne mika več na Kovk (že 6/9, precej zabasano, Erzo sporoča, da je za Kraševce že Vremščica premočna in bodo šli na Brestovico…). Jeanu odpovem in se prijavim Erzu (kamorkoli že) okoli 14h.
In se obrnem in grem nazaj v Logatec in naprej po rovtarski cesti, saj je naprej še en potencialni start (Hudi konec). Čudovit travnati griček, golf travica, le piha z desne, letelo pa naj bi se na levo dol do glavne ceste. Postavim in nekajkrat dvignem (med občasnimi močnimi sunki, ki pihnejo iz napačne smeri).
Pa postavim padalo za 90st v desno in sedaj pihne lepo v padalo in dvignem in stopim v zrak – v nasprotno smer, kot je odletel Erzo. V zraku nekajkrat kar butne gor in še preveč drži, saj je desno spodaj kmetija in drevesna meja že nevarno blizu. Zavijem na levo in me kar noče spustiti do samega konca travnika/polja.
Zoranov let
In moj potlačeni ego od prejšnjih dogodkov je spet na nivoju 🙂 . Novnov 🙂 .